Ob prihodu nista imela skoraj ničesar, poroča hrvaški Index. On ni znal nemško in ni imel poklica, ki bi jima takoj odprl vrata do bolje plačanih delovnih mest, žena pa je imela le osnovno znanje jezika. Danes pravi, da njun primer dokazuje, da je selitev v tujino lahko smiselna tudi brez visoko plačane službe.
Ona v tovarno, on na kolo
Žena je razmeroma hitro dobila delo v tovarni prek agencije. Njemu je iskanje dela vzelo nekaj več časa. Po dveh mesecih si je kupil kolo in začel dostavljati hrano. Njegova urna postavka znašala 10 evrov bruto, k čemur so se prištevali še dodatki, plačilo za nadure ter 13. in 14. plača. Na koncu je zaslužil približno 25.000 evrov neto na leto.
Skupaj sta imela letni neto dohodek okoli 50.000 evrov, od česar jima je uspelo privarčevati približno polovico. Poudarja, da jima je to uspelo, ne da bi imela občutek, da se morata vsemu odpovedati.
Ugodni življenjski stroški
Pomembno vlogo so imeli stanovanjski stroški. Za 63 kvadratnih metrov veliko stanovanje s kletjo v Sankt Pöltnu sta plačevala 580 evrov na mesec; skupaj z vsemi obratovalnimi stroški njuni stanovanjski stroški niso presegli 700 evrov. Dvakrat na leto sta tudi potovala na Hrvaško.
Po štirih letih je stanje na njunem računu presenetilo celo njiju. "Po štirih letih sva presegla 100.000 evrov. Še vedno se mi zdi neverjetno." Pravi, da je še posebno ponosen, saj sta ta znesek dosegla kot priseljenca, ki nista imela visokih plač. Ključ je bil v razmeroma nizkih življenjskih stroških in dejstvu, da jima je uspelo privarčevati približno polovico skupnih prihodkov.
Izgubil je službo; država mu plačuje jezikovno usposabljanje
Medtem se je njegovo poklicno življenje znova spremenilo. Dostavno podjetje je prešlo na model sodelovanja z zunanjimi izvajalci, zato se je znašel na avstrijskem zavodu za zaposlovanje. To pa mu je odprlo nove priložnosti. Povedal je, da se prek avstrijskega sistema financira intenziven tečaj nemščine, načrtuje pa tudi nadaljnje tehnično usposabljanje. V tem času naj bi prejemal nadomestilo v višini približno 1300 evrov na mesec.
"Za nič od tega nisem niti prosil; ljudje te dobesedno spodbujajo k napredku in ti dajo drugo priložnost," je dejal ob opisu svoje izkušnje. Tudi njegova žena je medtem zamenjala službo in zdaj po njegovih besedah opravlja manj naporno delo za približno enako plačilo.
Njegova zgodba je sprožila razpravo
Njegova objava je sprožila številne odzive. Nekatere je še posebno presenetila cena najema stanovanja, drugi pa so se spraševali, kako to, da se po več letih bivanja v Avstriji še ni naučil nemščine.
Pojasnil je, da njegovo delo dostavljalca skorajda ni zahtevalo komunikacije in da je sčasoma zapadel v rutino, v kateri je lahko normalno funkcioniral brez znanja jezika. Zdaj, pravi, se intenzivno uči nemščine in dobro napreduje.
Pojavili so se tudi komentarji, da bi z enako mero trdega dela in varčevanja lahko isto dosegel tudi na Hrvaškem. Vendar se za zdaj ne namerava vrniti, čez nekaj let pa bi rad zaprosil za avstrijsko državljanstvo.