Podjetje, ki je s to trgovino – ta je v okviru zahodnega režima sankcij dovoljena le pod strogimi pogoji – zaslužilo največ, je Dynacom Tankers. Njegov lastnik in ustanovitelj je grški ladjarski milijarder George Prokopiou. Dynacom je v zadnjih treh letih s prevozom ruske surove nafte po izračunih Financial Timesa (FT) ustvaril najmanj 800 milijonov evrov prihodkov.
Podjetje Olympic Shipping and Management v lasti skupine Onassis Group je s to trgovino zaslužilo najmanj 354 milijonov evrov, Stealth Maritime in Polembros Shipping, obe s sedežem v Atenah, pa približno 175 milijonov dolarjev.
Trgovina z rusko nafto je dovoljena, če je cena, ki jo zanjo prejmejo ruska podjetja, nižja od cenovne kapice, ki so jo določile države skupine G7 in Evropska unija. Namen tega ukrepa je zmanjšati prihodke Rusije od izvoza nafte, hkrati pa omogočiti, da ruska nafta še naprej prihaja na svetovni trg.
Ključni vzvod tega sistema sankcij so finančne institucije, ki ladjarjem zagotavljajo storitve, predvsem zavarovalnice. Skoraj vsa ta podjetja imajo sedež v Londonu. Sankcije so bile zato razmeroma uspešne, saj je večina ladjarskih družb po svetu prenehala prevažati rusko nafto. Kot kažejo podatki različnih analitskih hiš, večino ruske nafte zdaj prevažajo ladje tako imenovane flote v senci, torej plovila ruskih družb z domačim ali navideznim zavarovanjem. Med pomembnejšimi tujimi prevozniki ruske nafte pa so poleg ruskih podjetij ostali predvsem grški ladjarji.
Uspešno križarjenje med sankcijami
Interesi ladjarjev in njihovo lobiranje prek grške vlade že od začetka sankcij povzročajo napetosti med Atenami in Kijevom. Ukrajinska agencija za preprečevanje korupcije je leta 2023 več grških podjetij za prevoz nafte s tankerji, vključno z družbo Dynacom, uvrstila na seznam »mednarodnih sponzorjev vojne«, vendar jih je po pritisku grške vlade pozneje umaknila.
Zadnji padec cen nafte ter vse večje težave pri proizvodnji in oskrbi domačega trga zaradi ukrajinskih napadov na naftno infrastrukturo so povzročili padec cene ruske nafte in zmanjšanje obsega izvoza.
Analiza FT temelji na ocenjenih stroških prevoza za glavne ruske izvozne poti, ki jih od junija 2023 zbira cenovna agencija Argus Media, ter na podatkih o upravljanju ladij Mednarodne pomorske organizacije in podatkih o gibanju tankerjev podjetja Kpler.
Izračuni FT zajemajo le glavne poti, za katere ima Argus podatke o cenah. To pomeni, da ocena zajema 389 milijonov sodov nafte, ki so jih prepeljala grška podjetja. Dodatnih 153 milijonov sodov ni bilo vključenih, ker Argus zanje nima ocen prevoznih cen.
Med dvajsetimi podjetji, ki so od junija 2023 največ zaslužila s prevozom ruske nafte, je osem grških. Preostala so ruska državna ladjarska podjetja, kot sta Sovcomflot in Rosnefteflot, njihove hčerinske družbe ali z njimi povezana slamnata podjetja. Izjema je manjše podjetje Prominent s sedežem v Hongkongu, ki se ukvarja z upravljanjem ladij.
Po analizi podjetij Windward in Vortexa so grška podjetja maja prepeljala skoraj 15 odstotkov ruskega izvoza surove nafte. Še posebno v obdobju po uvedbi sankcij, preden je Rusija vzpostavila svojo »floto v senci«, so bili grški tankerji ključni za prevoz ruske nafte. Ti prevozi so za ladjarje zelo dobičkonosni, saj lahko zanje zaračunajo od 30 do 40 odstotkov višje prevoznine.
Ladjarska elita v senci
Grška ladjarska podjetja so praviloma v družinski lasti in slovijo po pripravljenosti prevzemati tvegane, vendar dobičkonosne posle. Grški ladjarji so posebno močni pri prevozu nafte. Obvladujejo približno tretjino svetovne zmogljivosti tankerjev. Njihove ladje prepeljejo skoraj polovico vse nafte, ki jo uvozi Evropska unija. Lastniki ladjarskih podjetij so tradicionalno zelo vplivni tudi v grški politiki.
Premoženje velike večine najbogatejših Grkov izvira iz ladjarstva, številni med njimi pa imajo dolgoletne in tesne povezave z največjimi grškimi političnimi strankami.
Številni mediji, predvsem v Grčiji, so v zadnjih treh letih večkrat poročali, da so Atene na zaprtih zasedanjih Evropske unije pogosto blokirale ali omilile sankcije proti Rusiji, usmerjene proti izvozu ruske nafte po morju.
Zadnji primer je bilo sprejemanje 20. svežnja sankcij proti Rusiji, ki ga je Evropska unija sprejela konec aprila letos. Med pogajanji sta se Malta in Ciper pridružila Grčiji pri blokadi bistveno strožjih prepovedi sodelovanja pri izvozu ruske nafte.
Bruselj je sprva želel podjetjem iz Evropske unije popolnoma prepovedati zagotavljanje zavarovanja, prevoza in vzdrževanja plovil, ki prevažajo rusko nafto, ne glede na njeno prodajno ceno. Atene in Valletta, ki se jima je pozneje pridružila še Nikozija, so takojšnjo uveljavitev ukrepa blokirale. Pogajalci so nato dosegli kompromis: končni sveženj sicer vsebuje pravni okvir za takšno prepoved, vendar je njena uveljavitev preložena za nedoločen čas, dokler ne bo dosežen dogovor z državami skupine G7.