Čeprav se ameriški psihiatri že desetletja držijo pravila, da ne komentirajo duševnega zdravja javnih osebnosti, Luce meni, da predsednikov odnos do resničnosti postaja vse bolj nestabilen. Medtem ko njegovi zagovorniki številne izpade pripisujejo zgolj provokaciji liberalcev, avtor opozarja, da takšna opravičila izgubljajo težo v trenutku, ko Trump pripravlja vojaške sile za operacije na Bližnjem vzhodu, ne da bi jasno opredelil njihove cilje.
Posebno nevarnost Luce vidi v tem, da Trump začne verjeti lastnim lažem, k čemur ga močno spodbuja krog podpornikov. Številni tuji voditelji, med njimi tudi generalni sekretar Nata Mark Rutte, poskušajo s predsednikom ravnati tako, da hranijo njegov ego, vendar to Trumpa le še močneje potiska v svet fantazij. Težava je v tem, da v njegovem kabinetu skoraj ni več ljudi, ki bi mu upali povedati resnico.
Namesto realnih ocen ključni uradniki tekmujejo v hvalospevih; pravosodna ministrica Pam Bondi ga označuje za največjega predsednika v zgodovini, obrambni minister Pete Hegseth pa operacije v Venezueli opisuje kot najmočnejše vojaške napade v svetovni zgodovini. Avtor se v svoji kolumni sprašuje, ali so takšni svetovalci sploh sposobni podati trezno oceno glede kritičnih vprašanj, kot je Iran.
Civilna družba postaja resna ovira
Kljub popolni lojalnosti podpredsednika J. D. Vancea in kabineta pa Trump vedno pogosteje naleti na vse večji odpor neodvisnih institucij. Vrhovno sodišče je nedavno razveljavilo večino njegovih carin, kar je predsednika pahnilo v bes, pri čemer je celo sodnike, ki jih je imenoval sam, označil za nepatriotske. Podoben upor prihaja iz ameriške centralne banke (Fed), kjer Jerome Powell odločno brani neodvisnost institucije pred pritiski pravosodnega ministrstva. Luce predvideva, da se bo moral Trump soočiti z realnostjo inflacije in trga, kjer celo njegovi kandidati, kot je Kevin Warsh, morda ne bodo sledili njegovim ukazom, če bodo ti ogrozili stabilnost gospodarstva.
Javno mnenje in civilna družba prav tako postajata resna ovira, še posebej pri načrtih za deportacije, kjer dejavnosti agentov ICE sprožajo odpor na lokalnih ravneh. Luce kolumno zaključuje z omembo »TACO pravila« – ugotovitve, da se Trump običajno umakne, ko naleti na močnejšega nasprotnika. Vendar to pravilo velja le, če predsednik sploh še razume, kaj je na kocki. Nevarna igra tistih, ki mu govorijo le tisto, kar želi slišati, tlakuje pot v nepremišljenost, ki bi lahko imela globalne posledice.