Vse se enkrat zgodi prvič. Celo v politiki. Ko je vodja stranke Reformirajmo Združeno kraljestvo Nigel Farage napovedal »pomembno tiskovno konferenco«, je bilo veliko ugibanj. Celo o tem, ali se bo zaradi političnih težav, ki so mu jih prinesli podarjenih pet milijonov funtov (menda nagrada za brexit) in druge osebne donacije, umaknil iz politike. Ni šlo ravno za tiskovno konferenco, ampak videoposnetek, v katerem je dvajset minut bolj ali manj jezno branil samega sebe in napadal vse druge, od politikov do medijev. Ponavljal je, da ni prav ničesar naredil narobe in da poskušajo vladajoče strukture nepošteno škoditi njegovi stranki. Odstopil sicer je, vendar ne s položaja vodje stranke, ampak kot njen poslanec v volilnem okrožju Clacton, a je obenem napovedal svojo vnovično kandidaturo. Zakaj naj bi to naredil?
Bitka ljudstva in vladajočih struktur?
Nadomestne poslanske volitve, ki jih je sprožil z odstopom in vnovično kandidaturo, je razlagal kot politično bitko med ljudstvom in vladajočimi strukturami. »Samo ljudje v Clactonu lahko razsojajo o mojih dejanjih,« se je jezil Farage rekoč, da bodo ljudje imeli priložnost pokazati srednji prst establišmentu in mu povedati, kam naj gre (v tri krasne). Nadomestne volitve bi rad imel čim prej, dejal je celo, da lahko njegova stranka krije stroške teh volitev, kar bi bilo po mnenju poučenih nezakonito.
Farage je v Clactonu končno, šele v sedmem poskusu, postal britanski poslanec (21 let je bil evroposlanec, da bi od znotraj rušil EU) julija 2024. Zmagal je z udobno večino 8000 glasov. Kljub osebnim težavam je njegova stranka Reformirajmo Združeno kraljestvo s 25,9 odstotka še vedno na prvem mestu v raziskavah javnega mnenja, na katerem je že vse od aprila lani, ji pa podpora pada: na vrhuncu, oktobra 2025, jo je podpiralo več kot 32 odstotkov vprašanih. Laburisti, ki bodo v kratkem zamenjali vodjo in premierja, zmanjšujejo, res zelo počasi, zaostanek za Farageevo stranko, odkar Otočani pričakujejo, da bo odhajajočega premierja Keira Starmerja zamenjal Andy Burnham. Trenutno jih podpira 25,9 odstotka vprašanih Otočanov in so na drugem mestu. Aprila letos, ko so bili rekordno nepriljubljeni, so zbrali manj kot 18 odstotkov glasov. Zaostajali so celo za konservativci, ki so zdaj na tretjem mestu z manj kot dvajsetimi odstotki.
Tekmeci se branijo volitev
Kljub temu da imajo Farageevi kritiki in tekmeci priložnost, da se ga znebijo kot »premierja na čakanju« (tako se vede že dolgo), saj nihče ne more postati premier, če ni poslanec, so vse glavne stranke, od vladajočih laburistov do opozicijskih konservativcev, liberalnih demokratov in zelenih, sporočile, da ne bodo sodelovale na volitvah v Clactonu. To je sporočila celo stranka Obnovimo Britanijo (Restore Britain), ki jo vodi nekdanji veliki faražist Rupert Lowe, čeprav se Britancem ponuja kot resnični ljudski politik, kar naj Farage po njegovem ne bi več bil, ker se je prodal »establišmentu«.
Reformirajmo Združeno kraljestvo pravi, da druge stranke nočejo sodelovati na teh volitvah, ker se bojijo, da bo Farage pometel z njimi. Laburisti Farageu pripisujejo »jezni politični izpad« in »politični trik«, s katerim bi se rad izognil posledicam uradne parlamentarne preiskave o tem, ali je kršil pravila, ker ni, preden je nazadnje kandidiral za poslanca, prijavil več osebnih donacij, posebno petih milijonov funtov, ki mu jih je podaril na Tajskem živeči britanski kriptomilijarder Christopher Harborne. Dodatne težave mu prinaša razkritje, da je prejemal denar in darila tudi od 32-letnega osebnega prijatelja in svetovalca, aristokrata Georgea Cotrella, ki je zaradi prevare odsedel nekaj mesecev v ameriškem zaporu. Poslanski kandidati morajo prijaviti vse donacije, ki so jih dobili v dvanajstih mesecih pred volitvami.
Farage je do zdaj novinarjem jezno govoril, da se jih ne tiče, kaj je že ali še bo naredil s petimi milijoni, zdaj je dejal, da so bili kot loterijski dobitek, ki ga bo porabil za dosmrtno osebno varnost, »ker je najbolj ogrožen otoški politik«. Največji izvor Farageeve jeze je krušenje njegove podobe ljudskega politika, ki se bojuje z vladajočimi strukturami. Na vsakem koraku politične kariere je trdil, da ni tak, kot so drugi politiki, a razkrivanje vse več njegovih finančnih škandalov in hitro osebno bogatenje kažeta nekaj povsem drugega. Hazarderska odločitev za poslanski odstop in vnovično kandidaturo v Clactonu se mu utegne maščevati in Britanijo rešiti pred faražizmom.