Kitajski predsednik Xi Jinping je pripravljen po telefonu poklicati ukrajinskega predsednika Zelenskega, a v trenutku, ki ga bo sam ocenil za primernega. Ursula von der Leyen je te besede večjega kitajskega angažmaja označila kot pozitivne.
Če bi bilo mogoče v enem stavku strniti skupni interes Kitajske in Evropske unije, kot se je včeraj kazal po pogovorih francoskega predsednika Emmanuela Macrona in predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen v Pekingu, bi bil ta sledeč: sklepanje poslov in sklepanje miru. Razlike pa so v podrobnostih, kako si mir predstavljata ena in druga stran, medtem ko jih vsaj pri vprašanju poslov ali bolje rečeno ustvarjanju enakih pogojev poslovanja podjetij na trgu druge partnerice načeloma ni, čeprav tako kitajska podjetja v Evropi kot evropska na Kitajskem doživljajo neenakovreden nastop.
Ključna sporočila tako Macrona kot von der Leynove Xi Jinpingu in premierju Li Qiangu so bila, da si želi Evropa obnoviti odnose s Kitajsko, da se ne zavzema za gospodarsko ločitev s cesarstvom sredine, kot je želja že dveh zaporednih ameriških administracij, in da pozdravlja zavzetost Kitajske v prizadevanjih za dosego miru v Ukrajini.
Obisk evropskega dvojca pri Xi Jinpingu je bil diplomatsko zahteven, predvsem ker se Kitajska že dolgo zaveda svoje moči in ker niha med željo po preoblikovanju svetovne ureditve po svojih razumevanjih ter ohranjanjem gospodarskega sodelovanja z Zahodom, ki je vse bolj zadržan do Kitajske kot velesile v naglem vzponu.
Kakšen je posredniški
potencial Kitajske?
Iz skopih uradnih odzivov ni mogoče razbrati, kako uspešna je bila evropska misija prepričevanja kitajskega predsednika, naj se aktivneje vključi v posredovanje pri njej prijateljski Rusiji za mirovna pogajanja z Ukrajino. Manjši premik Xija pa je vendarle bilo videti: poklical bo ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, da bi se pogovorila o možnostih sklepanja miru. Toda sam bo ocenil, kdaj bo za ta klic ustrezen trenutek, je Xi dejal evropskima gostoma, ki sta slišala tudi njegovo zagotovilo, da ne bo pošiljal orožja Rusiji, saj ne gre za kitajsko vojno. Von der Leynova ga je opozorila, da bi se v primeru kitajskih dobav orožja Rusiji odnosi Evropske unije in Kitajske močno poslabšali.
Xi je ob želji po »zadržanost vseh političnih strani« v Ukrajini Macronu in von der Laynovi izrazil tudi upanje, da bo tam mogoče doseči politično rešitev skupaj z »uravnoteženim, učinkovitim in trajnim« varnostnim okvirjem za Evropo. To je sicer zvenelo kot podpora ruskim stališčem o vplivu Moskve na prihodnjo evropsko varnostno arhitekturo.
Možnosti, da bi do pogajanj med ukrajinsko in rusko stranjo prišlo v tem trenutku, so pičle. V Kijevu menijo, da bi se pogajanja lahko začela, ko bi ukrajinske sile na bojišču dosegle administrativne meje Krima. Na ruski strani pa zavračajo možnost mirovnih pogovorov v tem letu. Vendar pa tudi v Moskvi dodajajo, da ima kitajska močan potencial posrednika. Navsezadnje je Peking prav včeraj gostil prvo srečanje zunanjih ministrov Savdske Arabije in Irana na temo normalizacije odnosov, ki sta jih državi marca odmrznili prav ob posredovanju Kitajske.
Xi upa na pragmatičnost Evrope
Francoski predsednik Macron je v Pekingu z zvrhano mero spoštovanja in občutljivega dvorjenja gostitelju ugotavljal, da je ruska agresija na Ukrajino hudo prizadela mednarodno stabilnost in da pri njenem ponovnem vzpostavljanju potrebujejo tudi Xija. »Vem, da lahko računam na vas, da boste spametovali Rusijo in vse spravili za pogajalsko mizo,« je bil Macronov poklon vse močnejši mednarodni vlogi Pekinga. Že prej je – podobno kot von der Leynova prejšnji teden – zavrnil trganje gospodarskih vezi s Kitajsko.
Ta sporočila so bila za Peking dobrodošla. Xi je po pogovorih dejal, da se je Kitajska pripravljena z Evropsko unijo osredotočiti na pozitiven program in obnoviti odnose na različnih ravneh. Prav tako se je zavzel za to, da odnosi med EU in Kitajsko ne bi bili pod vplivom »tretjih strani«, misleč na ZDA. Med drugim se namerava z Evropsko unijo, ki Kitajsko opisuje kot strateško partnerico, gospodarsko tekmico in sistemsko rivalko, bolj usklajevati pri makrofinančnih vprašanjih, je še povedal kitajski predsednik in izrazil upanje, da bo evropska politika do Kitajske pragmatična.
Francija je to včeraj že dokazala. Ob robu obiska je sklenila številne velike posle letalske industrije, energetike in fotovoltaike, saj je Macron v Peking pripotoval s 60-člansko gospodarsko delegacijo. To je po ocenah političnih analitikov sicer zmanjševalo sporočilno vrednost političnega dela obiska oziroma sporočila o prihodnji podobi evropsko-kitajskih odnosov, ki jih je minuli teden poskušala v velikem govoru opredeliti že von der Leynova. Vendarle kitajsko sporočilo o drugačnih gospodarsko-političnih odnosih z Evropsko unijo ni izzvenelo v prazno. Pred Macronom in von der Leynovo so se v minulih mesecih z željami po uravnoteženem sodelovanju v Pekingu zvrstili že predsednik evropskega sveta Charles Michel, nemški kancler Olaf Scholz, italijanska premierka Giorgia Meloni in španski premier Pedro Sanchez.
