Cvetlično bogati travniki izginjajo, mokrišča izgubljajo značilne rastline, v gorah pa se premikajo celotni življenjski prostori. Ta vegetacijski premik je v Evropi vse bolj opazen in ga pogosto pripisujemo predvsem podnebnim spremembam. A v ozadju že desetletja deluje še en, pogosto podcenjen dejavnik: presežek dušika iz gnojil, onesnaženega zraka in intenzivne rabe tal, piše Smart Up News.
To ugotavlja obsežna študija, pri kateri je sodelovala Češka kmetijska univerza v Pragi. Raziskovalci so analizirali 644.524 vegetacijskih zapisov iz vse Evrope in spremljali razvoj skoraj 14.000 rastlinskih vrst v obdobju šestih desetletij. Rezultat je jasen: največjih sprememb ne povzroča segrevanje, temveč postopno bogatenje tal z dušikom in zgoščevanje vegetacije.
Več dejavnikov oblikuje evropsko vegetacijo
Čeprav javnost spremembe v naravi pogosto povezuje predvsem s podnebnimi spremembami – vročinskimi valovi, sušo in taljenjem ledenikov – se rastline nanje odzivajo kompleksno. Svetloba, tla, vlaga in hranila določajo, katere vrste uspevajo.
Analiza podatkov kaže izrazit premik v vrstni sestavi od leta 1960 naprej:
- širijo se vrste, ki potrebujejo veliko hranil,
- narašča delež rastlin, ki uspevajo v senčnejših razmerah,
- vegetacija postaja gostejša,
- številne druge vrste izgubljajo prostor.
Dušik kot glavni motor sprememb
Dušik v tla prihaja prek gnojil, onesnaženega zraka in sprememb v rabi tal. Če se travniki redkeje kosijo ali pasejo, nastane več biomase, rastline rastejo gosteje in do tal pride manj svetlobe. To preoblikuje rastlinske združbe.
Študija ugotavlja: »Rezultati kažejo na razširjen trend gostejše vegetacije, ki ga poganjata čezmerno gnojenje in spremenjena raba tal.« Na prvi pogled so površine še vedno zelene in bujne, a vrstna pestrost upada – zahtevnejše vrste izginjajo, odpornejše pa prevladujejo.
Najizrazitejše spremembe se pojavljajo v listopadnih gozdovih, suhih traviščih ter delih grmišč in mokrišč.
Nekateri habitati se spreminjajo manj, na primer določena travišča ostajajo stabilna, na mokrih travnikih pa se vrednosti ponekod celo znižujejo.
Podnebne spremembe delujejo, a pogosto posredno
Vloga temperature je bolj zapletena, kot se pogosto domneva. V številnih regijah ni jasnih neposrednih učinkov segrevanja na rastlinske združbe. Avtorji pišejo: »V večini območij nismo našli dokazov za dvig temperaturnih indikatorjev.«
To pa ne pomeni, da podnebne spremembe niso pomembne. Pogosto delujejo posredno – višje temperature skupaj z več ogljikovega dioksida in hranili pospešujejo rast, kar dodatno zgosti vegetacijo. V gozdovih se kaže manjši učinek: naraščajo vrste, ki uspevajo na manj kislih tleh. Spremembe so torej odvisne od lokacije in rabe tal.
V gorah se vegetacija premika hitreje
V visokogorju je vpliv segrevanja izrazitejši. Od okoli leta 2000 se na alpskih in subalpskih območjih širijo toploljubne vrste, medtem ko so hladnoljubne vrste pod pritiskom. Razlog je v kratkih razdaljah med podnebnimi pasovi – rastline iz nižin se lažje širijo navzgor. V nižinah pa ta proces poteka počasneje.
Mokrišča prav tako izgubljajo značilne vrste. Povprečni indikator vlažnosti se je znižal za 0,20 točke, kar je posledica izsuševanja, sušnih obdobij in posegov v vodni režim.
Kaj to pomeni za varstvo narave?
Ključni ukrep je zmanjšanje vnosa dušika – predvsem iz kmetijstva in fosilnih goriv. Pomagajo tudi zaščitni pasovi okoli naravnih območij, ekstenzivna raba tal, ki ohranja odprte površine, redno košenje in paša, ki spodbujata vrstno bogate travnike.
Zmanjšanje presežkov dušika je bistveno za ohranitev rastlinske pestrosti.
