Zgodovinsko najvišja volilna udeležba, ki je prestopila magično mejo polovice volilnega telesa od skoraj 200 milijonov volilcev, je indic, da so bili Evropejci zares prepričani, da njihov glas šteje. Ne pa tudi Slovenci. Naša udeležba na volitvah je na samem repu evropskih držav. V nasprotju z vsakim drugim Evropejcem se je v Sloveniji manj kot vsak tretji prebivalec udeležil volitev. Zakaj takšna razlika med povprečnim Evropejcem in povprečnim Slovencem? Saj smo glede prepričanja, da je Evropska unija nekaj dobrega za Slovenijo, po vseh evropskih in nacionalnih merjenjih javnega mnenja med najbolj prepričanimi v Uniji. Več kot dve tretjini Slovencev je prepričanih v koristi Evropske unije.
Evropski slogan »Tokrat grem volit« je v Sloveniji prepričal dvakrat manj volilcev kot drugod v Evropi. Če odmislimo tiste članice EU, v katerih je volilna udeležba obvezna, je »stara« Evropa glasovala krepko nad petdesetimi odstotki. V najnižji skupini, z 10- do 30-odstotno udeležbo, je bilo pred petimi leti šest držav (Slovaška, Češka, Poljska, Slovenija, Hrvaška in Madžarska). V tej skupini so v nedeljo ostale samo še štiri države (Slovaška 22,5 odstotka, Slovenija 28,6 odstotka, Češka 28,7 odstotka in Hrvaška 29,6 odstotka). Preostali del »nove« Evrope se je bolj približal evropskemu povprečju.
V Sloveniji se nobena politična stranka ne čuti soodgovorna za to, da smo na samem repu EU. Vse so se ukvarjale zgolj s slastjo lastnih zmag ali žalostjo lastnih porazov. Zmagovalci in zmagovalke so o tem rekli: dr. Milan Zver (SDS): »Potrebna bo nacionalna strategija za povečano udeležbo.« Tanja Fajon (SD) na sestanku v Klubu nekdanjih veleposlanikov: »Evropske vsebine ne prebijejo medijske blokade.« Ljudmila Novak (NSi): »Premalo se govori o pozitivnih plateh EU.« Irena Joveva (LMŠ): »Znak nezaupanja ljudi v politiko in politike.« Poraženi Igor Šoltes pa resignirano ugotavlja: »Slovenci še nismo ponotranjili EU.« Morda je še najbolj zadel politolog dr. Boštjan Udovič, ki poudarja, da so volitve ne zgolj pravica, temveč tudi odgovornost držav in njihovih državljanov. Ker pri nas odgovornost vedno velja samo za nekoga drugega, in ne za nas same, je to v politiki prepovedana beseda. Zato je za nas to zgolj pravica, ki seveda pomeni, da nas nima nihče pravice siliti ali bog ne daj celo prisiliti, da bi volili.
Kampanja EU v zvezi z ozaveščanja o pomenu volitev ni bila slaba ali ponesrečena, ni pa mogla nadomestiti neprepričljivih kandidatov. Stotnija kandidatov, še posebej vodilnih, se je namesto v odkrito soočanje z življenjskimi vprašanji Unije in Slovenije raje zatekala v neprepričljive parole in politične slogane, ki so jih v nedogled ponavljali in variirali, upajoč, da bodo postali prepričljiv nadomestek za resnico. Pa niso.
Vsake evropske volitve so tako ali drugače prelomne. Vsake na svoj način premešajo politične karte in vzpostavijo nova politična in kadrovska razmerja. Samo izjemoma vzpostavijo tudi nove politične paradigme. Ali smo tokrat pred takšno spremembo, še ne vemo, obstaja pa prvi indic, da morda smo. Ta indic je politični dvig zelenih strank na raven evropske relevantnosti. Je z njimi konec dveh glavnih paradigem 20. stoletja, najprej ideološke med desnim in levim, kapitalizmom in komunizmom, konservatizmom in naprednostjo ter nato globalizacijske med multilateralizmom in multikulturalizmom ter unilateralizmom in nacionalizmom? Se poraja nova okoljska paradigma, med vzdržnim in nevzdržnim odnosom do narave?
Ska Keller, voditeljica stranke Zeleni v Nemčiji, ki je skoraj podvojila svoj volilni uspeh in z 20 odstotki postala druga najmočnejša stranka, govori o zelenem valu, ki naj bi zajel Evropo. Verjetno še ne ve, da je Slovenijo val preskočil. Spremembe, ki jih prinaša, so okolje, sociala in demokracija. Za tradicionalne politične stranke so nosilne teme, na katerih stoji EU, mir, varnost in blaginja. Za generacijo, ki prihaja, so te tri vrednote samoumevne, zato na njih ne gradi svoje perspektive. Ta perspektiva je okolje: imamo en sam svet, če ga izgubimo izgubimo tudi vse drugo, mir, varnost in blaginjo.
Vmes smo se starejši še bolj postarali, zrasla pa je cela nova generacija volilcev – včasih ji rečemo tudi Erasmus generacija. Videti je, da je prav ta začela spreminjati politično in vsebinsko podobo stare celine. Vendar ne v Sloveniji. Pri nas so mladi na začetku pomladi namesto pouka v šoli raje mladostniško razposajeno in zagnano protestirali v podporo zaščiti okolja, podobno kot njihovi vrstniki široko po Evropi in svetu. Vendar so se od takrat ohladili. Želja po mladostnem aktivizmu in skrb za mamo Zemljo sta jih minili. Pred durmi so konec šole, izpiti, matura in dolge počitnice. Skratka, te mladine na nedeljskih volitvah v Sloveniji ni bilo. Slovenski Zeleni, samozaverovani v neke elitistične akademsko/znanstvene sfere, so, v nasprotju z evropskimi somišljeniki, pozabili na svoje mlade zaveznike. Pritoževali so se nad mediji, da jim kot zunajparlamentarni stranki niso dali enakih priložnosti kot etabliranim strankam, in čutili so nekaj samozadoščenja ob dejstvu, da so najbolje uvrščena zunajparlamentarna stranka (2,8 odstotka), ki je za seboj pustila tudi hitro hirajočo Cerarjevo SMC.
Če je bila v drugi polovici prejšnjega stoletja Evropa svetilnik in branik človekovih pravic ter socialne pravičnosti zoper totalitaristične, regresivne ter kapitalsko pogoltne režime, lahko v prvi polovici tega stoletja postane prav tak branik in svetilnik ohranitve človeku prijaznega in vzdržnega okolja. Tako kot je bil v preteklosti nosilec socialno naprednih idej v ideološkem in globalističnem spopadanju srednji razred, postaja nosilec nove paradigme ne politični razred, temveč kar cela mlada generacija.
Toliko smo se pa že naučili o demokraciji, da vemo, da politika sprejema odločitve takrat, ko jih absolutno mora, in ne takrat, ko bi bil za to najprimernejši čas. Zato so lahko analitiki in prerokovalci usode naslednjega sklica evropskega parlamenta, sestave evropske komisije in delovanja evropskega sveta pomirjeni. Bo nastala velika sredinska, leva ali desna koalicija, ki bo usmerjala barko EU naslednjih pet let? Bo imel glavno besedo evropski parlament ali države članice v evropskem svetu? Bo evropska komisija bolj politična ali bolj strokovna? Politika, razdrobljena ali ne, bo že našla rešitev, da sama sebe reši ter zavaruje.
Kdo je v Sloveniji zmagal na teh volitvah in zakaj, ne vemo natančno, zagotovo pa vemo, da je Slovenija (spet) izgubila. Kajti Slovenija na teh volitvah ni dozorela, da bi postala »stara« Evropa, postala pa ni niti zelena. Za takšno stanje se ne čuti odgovorna nobena politična stranka. Dokler bo tako, ne bo drugače. Zato – nasvidenje na naslednjih evropskih volitvah.
