Vojna v Iranu vse bolj ogroža svetovno gospodarstvo, posledice pa bi lahko bile za Evropo primerljive s pandemijo covida ali začetkom vojne v Ukrajini, je opozoril nemški kancler Friedrich Merz. Stari celini grozi dobavni šok, ki lahko ohromi proizvodnjo, prizemlji letala, dvigne cene hrane, stroške posojil in požene inflacijo v krizno spiralo.
»Živim z realnostjo te vojne in njenimi posledicami 24 ur na dan,« je za časnik La Repubblica povedal italijanski obrambni minister Guido Crosetto. »Prisiljen sem vedeti stvari, zaradi katerih ne morem spati.« Konflikt bi lahko trajal »leta«, je v intervjuju za revijo Economist prejšnji teden opozorila predsednica Evropske centralne banke Christine Lagarde. Dolgoročni učinki so po njenih besedah »verjetno onkraj tega, kar si lahko predstavljamo«.
Politico izpostavlja tveganja za evropsko gospodarstvo, če se bo to, kar je Fatih Birol, direktor Mednarodne agencije za energijo, označil za »največjo grožnjo svetovni energetski varnosti v zgodovini«, nadaljevalo.
Zakaj je trenutna kriza lahko hujša od tiste leta 1973?
V primerjavi s preteklimi krizami – naftnim šokom po embargu Opeca leta 1973 in plinskim šokom po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 – trenutna kriza enako prizadene vse energente, od surove nafte in zemeljskega plina do rafiniranih naftnih derivatov, kot sta letalsko gorivo in dizel.
»Trgi se soočajo s scenarijem, o katerem se je dolgo govorilo le teoretično – dejanskim zaprtjem najpomembnejšega svetovnega energetskega ozkega grla,« je povedala analitičarka Ana Maria Jaller-Makarewicz. Medtem ko so krize v 70. letih prizadele približno 7 odstotkov svetovnih zalog, zaprtje Hormuške ožine vpliva na 20 odstotkov zalog.
Čeprav Evropa ni neposredno odvisna od Perzijskega zaliva, se posledice kažejo posredno. Azijske države, ki so bistveno bolj odvisne od zalivskih virov, v boju za omejene količine energentov zvišujejo cene in preusmerjajo tankerje stran od Evrope. V zadnjih dneh so tako številne pošiljke utekočinjenega zemeljskega plina namesto v evropska pristanišča odpotovale proti Aziji.
Evropa se zato sooča z nevarnostjo pomanjkanja, zlasti pri rafiniranih naftnih derivatih, kot sta dizel in letalsko gorivo, kjer je odvisnost od uvoza iz regije precej večja kot pri surovi nafti. Alternativnih virov v kratkem času ni mogoče zagotoviti, saj globalni proizvajalci že delujejo blizu svojih zmogljivosti.
Ana Maria Jaller-Makarewicz trdi, da bo Evropa posledice začela čutiti že v aprilu – morda v nekaj tednih, opozarja.
Pritisk se širi po celotni verigi
Prvi učinek so višje cene goriva. Te se neposredno prenašajo na gospodarstvo, saj je energija osnovni strošek v prometu, industriji in kmetijstvu. Letalski promet je med najbolj prizadetimi: cena letalskega goriva se je v Evropi več kot podvojila, letalske družbe pa so že začele zviševati cene vozovnic in razmišljati o zmanjšanju števila letov.
Vlade skušajo pritisk blažiti z zniževanjem trošarin, vendar bi lahko bile kmalu prisiljene poseči po bolj radikalnih ukrepih, kot so omejitve porabe goriva ali celo racionalizacija, podobno kot v času naftnih kriz v 70. letih. Takšni ukrepi bi neposredno vplivali na vsakdanje življenje ljudi in dodatno zavrli gospodarsko aktivnost.
Kriza že pušča posledice tudi v industriji, zlasti v energetsko intenzivnih panogah, kot je kemična industrija. Podražitve energije, surovin in logistike povečujejo proizvodne stroške, podjetja pa jih prenašajo na končne cene. S tem se pritisk širi po celotni dobavni verigi – od plastike in gnojil do hrane in visokotehnoloških izdelkov, kjer je ključna tudi dobava helija.
V takšnih razmerah se znova krepi tveganje za inflacijo, ki bi se lahko vrnila na ravni iz nedavne energetske krize. Evropska komisija že napoveduje upočasnitev gospodarske rasti na približno en odstotek, ob tem pa obstaja možnost, da bi centralne banke zaradi rastočih cen znova zvišale obrestne mere. To bi dodatno podražilo kredite, zavrlo investicije in povečalo finančni pritisk na gospodinjstva ter podjetja.
Nihče ne ve, kako dolgo bo trajalo
Poseben izziv predstavljajo javne finance. Države, ki so se v preteklih krizah močno zadolžile, se bodo soočile z višjimi stroški servisiranja dolga, kar bi lahko vodilo v zmanjševanje javne porabe.
Tudi v primeru skorajšnjega konca konflikta okrevanje ne bi bilo takojšnje. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi gospodarstvo potrebovalo vsaj leto dni, da se vrne na stabilno pot. Dlje ko bo trajal konflikt, hujše bodo posledice.
Za Evropo se tako začenja tekma s časom. Celina ima na voljo tedne, ne mesece, da se pripravi na šok, ki bi lahko dolgoročno preoblikoval njeno gospodarstvo, piše Politico.
»Nihče ne ve, kako dolgo bo kriza trajala, vendar gotovo ne bo kratka,« je opozoril evropski komisar za energijo Dan Jørgensen. »Tudi če bi bil jutri mir, bodo posledice ostale, saj je energetska infrastruktura v regiji že močno načeta.«