Skupno stališče do vojne v Iranu je Evropska unija dosegla s kompromisnim besedilom na zasedanju zunanjih ministrov v nedeljo. Ob veliki zaskrbljenosti so pozvali k skrajni zadržanosti vseh strani in k spoštovanju mednarodnega prava. Tako so se z zelo splošno navedbo opredelili do ameriško-izraelskega napada na Iran, za kar Washington in Tel Aviv nista imela pooblastila varnostnega sveta in torej predstavlja kršitev mednarodnega prava. Precej bolj jasno pa so se opredelili do napadov Irana in ocenili, da so kršitve suverenosti številnih držav v regiji neopravičljive. »Iran se mora vzdržati neselektivnih vojaških napadov,« je sporočala EU. Takšno stališče je problematično s povsem načelnega vidika: če je Evropska unija obsodila invazijo na Ukrajino, bi morala tudi napad na Iran.
Evropsko iskanje zdavnaj izgubljenega ravnotežja
V ozadju kompromisnega besedila, ki najeda evropsko zagovarjanje mednarodnega prava, tičijo stališča posameznih držav, ki se načeloma strinjajo z ameriško-izraelskim napadom na Iran. Nemški kancler Friedrich Merz je eden tistih pragmatičnih voditeljev, ki ocenjujejo, da ZDA za preostanek sveta opravljajo umazano delo. Takšne besede je sicer uporabil pri zagovarjanju izraelskih napadov na Hamas, glede Irana pa je bil nekoliko bolj previden, a nič manj jasen. »Režim mul je teroristični režim, odgovoren za desetletja zatiranja iranskega ljudstva,« je rekel. Opozoril je, da Iran ogroža obstoj Izraela in nosi odgovornost za terorizem Hamasa in Hezbolaha. »Skupaj z Združenimi državami Amerike in Izraelom si delimo cilj, da končamo teror teh režimov,« je dejal kancler.
Pozneje je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen presenetila s precej lahkotnim poigravanjem s podporo ideji o spremembi režima v Iranu. Čeprav je poudarila, da je rešitev konflikta lahko le diplomatska, je dodala, da to pomeni verodostojno tranzicijo za Iran, dokončno ustavitev jedrskega in balističnega programa ter konec destabilizacijskih dejavnosti v regiji.
Pozabljena načelnost zaradi ruske grožnje
Skoraj noben evropski voditelj (najbolj izstopajoča izjema je španski premier Pedro Sanchez) izrecno ne zahteva spoštovanja mednarodnega prava, kar kaže na pragmatično sprijaznjenost z ameriškim stališčem izkazovanja moči. Takšna pozicija je za Evropsko unijo, ki na Bližnjem vzhodu ni pomemben politični igralec, razen pri namenjanju humanitarnih sredstev Palestincem, tisto pomembno ravnotežje, ki ga očitno želi ohranjati zaradi odločilne ameriške vloge pri iskanju miru v Ukrajini. Nasprotovanje Donaldu Trumpu v Iranu bi utegnilo ogroziti vztrajanje Washingtona pri mirovnem procesu z Rusijo, ki že tako stopica na mestu. Nov krog pogajanj je bil v Abu Dabiju predviden za prihodnje dni, vendar nadaljevanja pogajanj med Ukrajino in Rusijo zaradi vojne v Perzijskem zalivu skorajda ne gre pričakovati. Tako gre razumeti tudi odziv Kremlja, da se zaradi preusmerjene pozornosti ZDA težko dogovarjajo o novem srečanju, sploh v Abu Dabiju, ki je tarča iranskih napadov. O tem, kako bo vojna vplivala na mirovne pogovore, v Kremlju še ne želijo ugibati. Da bi do novega kroga pogajanj moralo priti, je sicer prepričan ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski.
Za Ukrajino je vojna v Iranu problematična ne zgolj zaradi prelaganja mirovnih pogovorov. Zgodi se ji namreč lahko, da bo ostala brez potrebne protizračne obrambe. ZDA na Bližnjem vzhodu potrebujejo številne rakete patriot, kar bi lahko vodilo do pomanjkanja za Ukrajino. »Če bodo na Bližnjem vzhodu sovražnosti trajale, bo to zagotovo vplivalo na oskrbo,« je svoje bojazni strnil Zelenski. Ameriška vojna z Izraelom proti Iranu je za Ukrajino problematična tudi zaradi odvračanja ameriške pozornosti s konflikta na vzhodu Evrope. Lahko se zgodi, da niti Evropejci ne bodo mogli za Ukrajino kupiti ameriških sistemov zračne obrambe, ker bo moral Washington preprosto spet napolniti svoja skladišča.
Izguba še enega partnerja
Po drugi strani vojna v Iranu ni dobrodošla niti za Rusijo, čeprav se lahko Putinov režim zaradi naraščajočih cen energentov vsaj na kratki rok veseli povečanih prihodkov od prodaje nafte in zemeljskega plina. Po Venezueli utegne namreč izgubiti še enega strateškega partnerja, ki je Rusiji močno pomagal z dobavo dronov šahid za boj na ukrajinski fronti. Dobava teh dronov je bila ključna v začetku vojne, pozneje je Rusija s svojo proizvodnjo dronov začela nadgrajevati iranske in naj bi jih celo krepko izboljšala. Izguba iranskih dronov naj zato ne bi pomembneje vplivala na potek vojne.
Precej bolj je vojna v Iranu za Rusijo neugodna zaradi simbolične izgube še enega partnerja po ameriškem posredovanju. Tako kot ne Nicolasu Maduru ni prihitela na pomoč niti ajatoli Aliju Hameneju. Čeprav ima Rusija z Iranom sklenjeno strateško partnerstvo, ima po drugi strani tudi z Izraelom, ki ne sodeluje v zahodnih sankcijah proti Rusiji in kamor se je zatekel del ruske elite po vojni z Ukrajino, sklenjen dogovor o nenapadanju. Še tik pred začetkom vojne so ruske sile skupaj z iranskimi izvajale vojaške vaje, toda po ameriško-izraelskem napadu ruske pomoči v Teheran ni bilo.
