Trumpova retorika o uporabi sile za priključitev Grenlandije je v evropskih prestolnicah sprožila več kot le diplomatski nemir. Spremenila je konkretne obrambne odločitve. Nemčija ne načrtuje nakupa dodatnih ameriških bojnih letal F-35 in daje prednost evropski ter domači vojaški opremi. A za tem na videz preprostim zasukom se skriva zapletena mreža tehnoloških odvisnosti, industrijsko-političnih rivalstev in strateških dilem, ki jih Evropa še zdaleč ni razrešila.
Kriza FCAS: evropski projekt na razpotju
Nemčija, Francija in Španija že skoraj desetletje skupaj razvijajo prihodnji zračni bojni sistem (FCAS), ki naj bi do leta 2040 nadomestil letala eurofighter in rafale. Program je zastal zaradi globokih nesoglasij med industrijskima velikanoma Airbus in Dassault. Slednji vztraja, da bi letalo lahko zgradil sam – in zahteva, da večina delovne sile ostane v Franciji.
Nemški kancler Friedrich Merz je medtem nakazal, da bi Berlin zaradi zapletov lahko v celoti opustil projekt. Izpostavil je, da ima Francija kot jedrska sila »drugačne potrebe« kot Nemčija in Španija. Francoski predsednik Emmanuel Macron se s tem ne strinja. »Mi Evropejci imamo, če razumemo smer, v katero nas vodi zgodovina, interes za standardizacijo, poenostavitev in s tem skupni model,« je poudaril. Odločitev o prihodnosti projekta naj bi padla do konca meseca.
Luigi Scazzieri, višji analitik na Inštitutu Evropske unije za varnostne študije (EUISS), je za Euronews povedal, da bi Francija FCAS lahko dokončala tudi sama – predvsem zato, ker novo letalo nujno potrebuje. Za Nemčijo pa vidi tri možnosti: razvoj lastnega bojnega letala (kar ocenjuje kot zelo malo verjetno), pridružitev britansko-italijansko-japonskemu programu GCAP ali nakup novih ameriških F-35. Ob tem opozarja, da na trgu trenutno ni evropskega ekvivalenta F-35.
F-35: mednarodni projekt, a ključe imajo v ZDA
F-35 pogosto velja za izključno ameriški proizvod, a resnica je bolj zapletena. Letalo je skupaj razvilo osem držav. Velika Britanija je bila ključna partnerica z naložbo okoli 2,5 milijarde dolarjev; Rolls-Royce je med drugim razvil sistem za navpično pristajanje za različico F-35B. Italija in Nizozemska sta prispevali pri razvoju komponent in sistemov, Italija je celo pridobila lastno montažno linijo v Cameri, kjer za evropski trg sestavlja letala. Turčija je bila sprva eden večjih dobaviteljev komponent, a jo je Washington leta 2019 iz programa izključil, ko so Turki kupili ruski protiraketni sistem S-400.
Kljub temu bistvo letala ostaja trdno v ameriških rokah. Motor F135 (Pratt & Whitney), radar APG-81, stealth obloga in programska oprema so visoko občutljive, strogo zaščitene ameriške tehnologije. Tudi zato v Italiji ne proizvajajo letal, temveč jih sestavljajo iz uvoženih komponent iz ZDA. Prav tako nobena evropska država letal ne more vzdrževati ali posodabljati brez ameriške odobritve in podpore. Tudi to je ključni razlog, da evropske vlade vse bolj odklanjajo nadaljnje nakupe.
Nemčija se je leta 2022, ko je v Beli hiši sedel Joe Biden, sicer odločila za nakup 35 letal F-35, da bi upokojila zastarele tornade. Tiskovni predstavnik nemškega obrambnega ministrstva je potrdil, da bo Berlin obstoječe pogodbe spoštoval – novih naročil pa ne načrtuje. F-35A, različica, ki jo bo prejela Nemčija, je certificirana za nošenje jedrske bombe B61-12, kar pomeni, da bodo ta letala v okviru novega Natovega dogovora o delitvi jedrskega orožja najverjetneje namenjena zlasti tej nalogi. To pomeni, da jih bodo mobilizirali izključno v primeru najhujše eskalacije.
Berlin išče izhod
Trumpov drugi mandat je v evropsko-ameriške odnose vnesel strukturno negotovost, ki presega navadno diplomatsko trenje. Washington je pod njegovo taktirko do temeljev zamajal zaupanje v zanesljivost ZDA kot partnerja v Natu – in ravno ta negotovost je v Berlinu sprožila sistemski premik. Po vladnih dokumentih bo velika večina prihajajočih nemških obrambnih naročil šla evropskim ali domačim proizvajalcem. Le okoli 8 odstotkov načrtovanih večjih naročil je predvidenih za ameriške dobavitelje – in to le tam, kjer evropska industrija preprosto ne zmore zagotoviti ustrezne alternative.
Upokojeni polkovnik Bundeswehra in predsednik EuroDefense Ralph Thiele meni, da bi bila za Nemčijo najboljša razpoložljiva alternativa FCAS prav pridružitev programu GCAP. Scazzieri je pri tem zadržan: »Sodelovanje poteka dobro, zato vključitev Nemčije ne bo lahka.«
Britanski diplomati medtem opozarjajo, da so ZDA še naprej hrbtenica Nata in da so za evropsko varnost dobri odnosi z Washingtonom najbolj realna možnost. Nekateri analitiki ocenjujejo, da se Evropa do polne obrambne samostojnosti ne bo dokopala vsaj še desetletje. Toda kritiki jim odgovarjajo z eno pomenljivo opazko: to ni razlog, da mora Evropa tudi v tem desetletju vse svoje upe položiti v Washington.