Od junijskega vrha Nata, ko je Trump razkril zasebno sporočilo nizozemskega premierja Marka Rutteja, ki ga je šaljivo imenoval »očka«, do trgovinskega dogovora med EU in ZDA na Škotskem, kjer so se pogoji izrazito nagibali v prid Washingtonu, se zdi, da ima Trump na evropske voditelje večji vpliv kot kateri koli ameriški predsednik doslej.
Vloga, ki je Bruselj ne priznava javno
Medtem ko se uradno EU še naprej predstavlja kot enakovreden partner, številni diplomati priznavajo, da se voditelji vse pogosteje obračajo na Trumpa tudi v zadevah, ki so povsem notranje narave. Po poročanju Bloomberga so ga denimo prosili, naj prepriča madžarskega premierja Viktorja Orbana, naj odblokira začetek pristopnih pogajanj Ukrajine v EU. Čeprav rezultatov ni bilo, je že sam poziv k posredovanju potrdil Trumpovo novo vlogo – neuradnega botra Evrope. »Morda nikoli ne bo predsednik Evrope, a vsekakor se obnaša kot njen boter,« je za Politico dejal neimenovani diplomat.
Od regulatorne supersile do popuščanja
Pred nekaj leti je EU veljala za trgovinskega velikana in globalno regulatorno moč. Danes pa strokovnjaki opozarjajo, da se unija vse preveč uklanja ameriškim zahtevam. Ursula von der Leyen je v Turnberryju podpisala sporazum, ki ga številni v Bruslju opisujejo kot dejansko predajo. Uradni pogajalci priznavajo, da o resničnih pogajanjih ni bilo govora – pogoje je postavila ameriška stran, navaja Politico. Anthony Gardner, nekdanji ameriški veleposlanik pri EU, opozarja, da je težava v razdeljenosti članic: »Države niso pokazale solidarnosti v ključnem trenutku. To je šibkost, ki jo Washington zna izkoristiti.«
Strah pred carinsko vojno
Razlogi za popustljivost so jasni – evropski voditelji se želijo izogniti carinski vojni z ZDA v času, ko je vzhodna meja Unije že pod pritiskom ruske agresije. Portugalski premier António Costa je v nedavnem govoru dejal, da bi stopnjevanje napetosti z ZDA pomenilo »nerazumen rizik«.
Vprašanje, ki ostaja je, ali je Evropa obsojena na vlogo podrejene partnerice, kot opozarjajo nekateri poznavalci, ali pa se bo znala ponovno postaviti na noge. Javnomnenjske raziskave kažejo, da Evropejci želijo močnejšo in bolj suvereno Unijo – krivdo za sedanje stanje pa pripisujejo svojim voditeljem.
Nekateri opozarjajo, da so spremembe nujne. Nekdanji italijanski premier in nekdanji predsednik ECB Mario Draghi je v več govorih izpostavil, da Evropa ne sme ostati zgolj opazovalec svetovnih procesov. »Če želi unija odgovoriti na današnje izzive, se mora spremeniti v protagonista,« je dejal.
