Po dolgih pogajanjih med evropskim parlamentom, evropsko komisijo in Svetom EU se je EU v skladu z že predlaganimi spremembami azilne zakonodaje dogovorila za nova pravila vračanja zavrnjenih prosilcev za azil v tretje države. Zaostrili jih bodo, da bi omogočila večje število vrnjenih. Aktualni podatki kažejo, da po zavrnitvi prošnje za azil v EU v domovino vrnejo le 28 odstotkov takšnih primerov, preostali ostanejo v EU. Stopnja vrnjenih je sicer še vedno desetkrat višja kot pred desetimi leti, obenem vse bolj pada število prihodov nezakonitih migrantov – lani za 26 odstotkov. Evropski varnostni organi so zaznali 178.000 takšnih poskusov, najmanj po letu 2021.
Številna ostrejša pravila
Ena izmed temeljnih novosti pri pravilih je, da bodo imele članice možnost vzpostavljanja centrov za vračanje zavrnjenih prosilcev za azil zunaj EU. Takšnega poskusa se je v Albaniji že lotevala Italija, v Ruandi pa Velika Britanija, pa so se doslej izkazali za pravno problematične. Centri, ki jih namerava z novimi pravili (še enkrat jih morajo formalno potrditi države članice) vzpostaviti EU, bodo lahko na ozemlju tretjih držav nastali le z njihovim soglasjem. Služili bodo lahko kot tranzitni centri za vračanje zavrnjenih prosilcev za azil ali kot trajnejši nastanitveni centri zanje. Sporazume o vzpostavitvi centrov bo mogoče skleniti zgolj z državami, ki spoštujejo človekove pravice, mednarodno pravo in načelo nevračanja.
V ta središča naj bi bili napoteni tisti, ki jih iz različnih razlogov ni mogoče vrniti v njihove matične države. Eden takšnih je, da domovina zavrača njihovo sprejemanje. Težava je lahko tudi, če država nima vzpostavljenih diplomatskih odnosov z državo, kamor naj bi nekoga vrnili. Že nekaj mesecev sicer vzpostavitev takšnega centra, prvega, ki se ga loteva več članic EU, načrtujejo Nemčija, Nizozemska, Avstrija, Danska in Grčija.
Nova pravila tudi določajo, da bi morali zavrnjeni prosilci za azil, ki so predvideni za izgon iz EU, tesneje sodelovati z organi države, v kateri prebivajo. V nasprotnem primeru ali če bi obstajala nevarnost pobega, bi jih smeli pridržati do poltretjega leta. Namesto pripora bi lahko uporabili tudi alternative – varščino ali elektronski nadzor.
Številna opozorila nevladnikov
V nevladnih organizacijah so že v času, ko je postalo jasno, da evropski parlament ni več branik pred spremembami in je stališča približal predlogom držav članic, opozarjali na oblikovanje nove represivne politike. Na platformi nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z mednarodnim sodelovanjem na področju migrantov brez dokumentov (Picum), so opozarjali, da grozijo množična pridržanja, ločevanje družin in normaliziranje izgona, ki je bil viden pri ameriški agenciji ICE in ogroža življenja.
Po sprejetju novih pravil so se zdaj podobno ostro odzvali v Evropskem svetu za begunce in izgnance (ECRE), mednarodnem združenju 125 organizacij. Po njihovi oceni končni dogovor ohranja prisilne ukrepe, podaljšuje trajanje in razširja razloge za pridržanje, slabi postopkovna jamstva ter odpira vrata resnim kršitvam temeljnih pravic. Do vsega tega naj bi prihajalo v imenu učinkovitosti: »Dogovor dopušča sistematično in dolgotrajno uporabo pridržanja, tudi za družine in morebiti otroke, kljub prepričljivim dokazom, da pridržanje ne poveča števila vrnitev, niti ne prinaša trajnostnih rezultatov na področju migracij. Obstaja nevarnost, da bo tisoče ljudi izpostavljenih odvzemu prostosti za do 30 mesecev, v praksi pa potencialno za nedoločen čas, v situacijah, ko vrnitev morda sploh ni realno izvedljiva.«
Še bolj skrb vzbujajoče je, da sporazum dodatno oslabi odložilni učinek pritožb, kar pomeni, da bi posameznike lahko izgnali, preden bi sodišča imela priložnost ustrezno preučiti tveganja, s katerimi se lahko soočajo ob vrnitvi, opozarjajo v ECRE.
Politika je zadovoljna
Povsem nasprotno so dogovor pozdravljali v politiki. »To je resnično zelo pomemben korak k zagotavljanju, da imamo nadzor nad dogajanjem v EU, nad tem, kdo prihaja, pa tudi nad tem, kdo mora EU zapustiti. Naslednji korak je večje sodelovanje na področju migracijske diplomacije s tretjimi državami,« je dejal komisar za notranje zadeve Magnus Brunner.
Poročevalec evropskega parlamenta Malik Azmani (Prenovimo Evropo), ki se je v imenu parlamenta pogajal o končnem besedilu zakonodaje, je dejal, da je zdaj naloga vseh deležnikov zagotoviti, da bodo sprejeta pravila delovala. Po njegovih besedah obstaja jasna nujnost po večjem deležu vrnjenih tujcev. »Naš cilj je bil jasen: ustvariti učinkovit in delujoč sistem vračanja ter sestaviti besedilo, ki je skladno z zakonodajo, saj drugačen sistem ne bi preživel,« je dejal Azmani. Poudaril je, da je bilo za parlament ključno, da zakonodaja začne veljati čim prej, saj bi vsak mesec zamika pomenil nadaljevanje stanja, ko število vrnjenih nezakonitih migrantov ostaja enako.
