»Od danes naprej bo naša država cvetela in po vsem svetu jo bodo znova spoštovali. Vsak narod nam bo zavidal in ne bomo več dopustili, da nas izkoriščajo. Vsak dan Trumpove administracije bom, zelo preprosto, Ameriko postavljal na prvo mesto. Spet bomo suvereni. Spet bomo varni … Spet bomo bogati in tekoče zlato pod našimi nogami bo tu pomagalo … V mestih bosta spet vladala zakon in red … Dediščina, na katero bom najbolj ponosen, bosta moje mirovništvo in povezovanje … Naša moč bo končala vse vojne in prinesla novega duha enotnosti v jezni, nasilni popolnoma nepredvidljivi svet.
Tako je pred natanko enim letom govoril Donald Trump, ko je 20. januarja 2025 prisegel na začetku svojega drugega predsedniškega mandata. Kar se je zvrstilo odtlej, je Združene države in ves svet popeljalo skozi politični vrtiljak, bolje rečeno vlakec smrti. Dogodkov je toliko, da jih je mogoče v razumno dolgem tekstu spraviti kvečjemu v alineje. Morda pa velja sprva izpostaviti Trumpove aprilske carine, preprosto zato, ker so pokazale, da praktično nobenemu koščku sveta ne bo prizaneseno z ukrepi, ki naj bi Ameriko spet naredili veliko in ki naj bi pripeljali do uresničitve predsednikovih obljub, in tokrat, za razliko od prvega mandata, brezkompromisno. »Potem ko je preživel poskus atentata, obsodbe in ustavni obtožbi ter z večjim naskokom zmagal na predsedniških volitvah, je Trump opogumljen. In počuti se spuščen z vrvice, nič več omejen z bolj tradicionalno vladno ekipo ali bojaznijo upora v kongresu,« je v nemškem mislišču DGAP že po nekaj mesecih ocenjevala Rachel Tausendfreund.
V tujini je bila morda najbolj na udaru Evropa, ob Bližnjem vzhodu. Zaradi očitnih izzivov transatlantskega zavezništva se tu maje svetovna ureditev, ki je temeljila tudi na navezi liberalnih demokracij na osnovni osi med starim in novim svetom. Udarci so prihajali kot po tekočem traku, se začeli z lanskim nastopom podpredsednika J. D. Vancea na münchenski varnostni konferenci in končali s carinami državam, ki so vojaško podprle Dansko z napotitvijo peščice vojakov na Grenlandijo za zaščito ozemeljskih apetitov Trumpa, o katerih je govoril že v prvem mandatu. Takrat je šlo mnogim na smeh, zdaj takšnih ni več, sploh ker kaže, da lahko Bela hiša v poskusih za dosego ciljev žuga tudi z umikom od Ukrajine.
Izolacionizem, ki ga ni
»Kdor koli pravi, da ga dogajanje ni presenetilo, laže. Prva jasna razlika je v tem, da Trump vse bolj dela, kar govori. To ni veljalo za njegov prvi mandat,« pravi dr. Tomaž Deželan z ljubljanske fakultete za družbene vede na vprašanje o prvem letu drugega Trumpovega mandata in primerjavi s prvim mandatom. »To je povezano tudi s tem, da se je že naučil, kdo so njegovi pravi zavezniki, lojalni, kot to razume sam. Obdal se je z ljudmi, ki so popolnoma drugačni kot tisti, s katerimi je končal prvi mandat. Strokovnost in rezime nista več pomembna. In to je tudi razlog, da postaja vse bolj radikalen, ne le v govoru, ampak tudi dejanjih.« Ob tem pa opozarja na razkorak med predvolilnimi obljubami in dejanji. »Izolacionizma, ki je postal neka njegova doktrina, seveda zdaj ni. Gre za negacijo njegove ključne prioritete, ki jo je ohranjal skozi prvi mandat in močno poudarjal tudi pred drugim,« je povedal in dodal, da se Trumpov izolacionizem v resnici kaže predvsem kot izstop iz institucij liberalnega globalnega reda.
Grešnih kozlov bo zmanjkalo
Svet ni edini, ki se je postavil na glavo, tudi ameriške domače razmere so v prvem letu drugega mandata doživele vrsto pretresov. Če se je boj proti nezakonitim priseljencem v prvem mandatu odvijal na južni meji z gradnjo zidu in ostrim režimom, se je v drugem preselil na ulice velikih mest z demokratskimi župani in lovljenjem ljudi brez urejenega statusa, tudi s pomočjo narodne garde. Liberalne institucije in pravzaprav vse drugače misleče in kritične so pod udarom zvezne vlade, naj gre za univerze, televizijske postaje, ki za oddajanje potrebujejo državne licence, ali celo muzeje. Zgodba zase sta tožilstvo in preganjanje drugače mislečih prek ministrstva za pravosodje, katerega delo bi moralo biti izmed vseh resorjev najbolj izolirano od predsednikove volje. In vrsta drugih ukrepov, ki postavlja ameriške institucije na preizkušnjo.
Dr. Deželan vidi razloge za nekatere od teh politik tudi v luči razmerja do volilcev in očitne neizpolnitve obljube o nižanju cen. »Na nekak način je njegova politika odstranitve priseljencev protiutež neuspehu z vidika denarnice – agenti urada za priseljevanje in carine, ki na ulicah preganjajo priseljence, so nekak poskus dokazovanja, da uresničuje svoje predvolilne obljube glede na to, da po ekonomski plati državljani rezultatov ne čutijo. Od tod tudi radikalen diskurz. Kaže tudi neko stisko, ker izpolnitve obljub ne more pokazati. In po tej plati se iščejo tudi grešni kozli. Lep primer je zdaj predsednik Feda Jerome Powell, ki ga preganjajo. Takšni ljudje so priročna tarča, ker se kažejo kot tisti, ki onemogočajo njegov izjemen načrt predrugačenja družbe, kar pa je izhod v stiski,« pravi dr. Deželan, a dodaja, da je tu prepoznal recept, da z drastičnimi posegi zaobide volilne obljube, »mu bo pa na notranjepolitičnem parketu verjetno zmanjkalo grešnih kozlov«.
