Amin Naser, izvršni direktor savdske naftne družbe Saudi Aramco, je vlagatelje opozoril, da bi trg tudi ob takojšnjem odprtju ožine potreboval več mesecev za ponovno uravnoteženje. Če se bo blokada podaljšala za le nekaj tednov, se bo normalizacija zamaknila globoko v leto 2027. Promet skozi (delno) zaprto ožino ostaja drastično pod običajno ravnjo, krhko premirje in mirovni pogovori pa nenehno naletavajo na ovire.
Cene nafte so trenutno za približno 30 odstotkov višje kot pred izbruhom spopadov. To neposredno zvišuje cene bencina, dizelska goriva in umetnih gnojil, ki se pogosto proizvajajo iz zemeljskega plina. Posledično visoki stroški poganjajo globalno inflacijo, dražijo hrano in hromijo svetovno gospodarstvo, saj so kmetje po vsem svetu prisiljeni plačevati bistveno več za ključne surovine.
Strah pred novimi napadi in draga zavarovanja
Strokovnjaki poudarjajo, da bo vrnitev ladjarjev v Perzijski zaliv dolgotrajen proces, saj bo podjetjem primanjkovalo zaupanja v varnost v regiji. Po podpisu morebitnega mirovnega sporazuma bo potrebno vsaj 30 do 45 dni dolgo opazovalno obdobje, vzpostaviti pa bo treba tudi mednarodne pomorske patrulje, ki bi ladje ščitile pred morebitnimi sporadičnimi napadi. Ladjarji in posadke ostajajo izjemno previdni, saj so se napadi na plovila v ožini nadaljevali celo v zadnjem obdobju.
Neil Crosby, direktor raziskav pri družbi Sparta Commodities, opozarja, da je dovolj že en sam napad na ladjo, da večina podjetij ponovno popolnoma odstopi od prehoda. Dodaja, da so ladjarji izgube iz Zaliva že nadomestili z drugimi, varnejšimi potmi, zato trenutno nimajo pravega razloga za prevzemanje takšnih tveganj.
Zaradi nenehnih groženj so premije za vojna tveganja na zavarovalnih policah ladjarjev pri Lloyd's of London ostale izjemno visoke tudi po uveljavitvi premirja.
Pozabiti ne gre niti na logistični izziv, ki sledi odprtju ožine. Ujete ladje bodo morale najprej varno izpluti, nove pa bodo potrebovale več tednov, da prispejo iz oddaljenih svetovnih pristanišč. Stabilizacija logistike bo tako trajala najmanj osem tednov ali celo dlje.
Uničena infrastruktura in pravni spori
Dodatne težave predstavljajo poškodbe naftnih polj, plinovodov in rafinerij, ki so nastale med spopadi. Analitska hiša Rystad Energy ocenjuje stroške popravil na astronomskih 25 do 58 milijard dolarjev. Najhuje je prizadet katarski plinski kompleks Ras Laffan. Iran je z napadi uničil kar 17 odstotkov njegovih zmogljivosti za proizvodnjo utekočinjenega zemeljskega plina. Katarske oblasti ocenjujejo, da bo popolna sanacija tega kompleksa trajala od tri do pet let.
Hkrati imajo proizvajalci utekočinjenega zemeljskega plina glavobole s pravnimi zapleti glede nedobavljenih količin in sklicevanjem na višjo silo. To bo vplivalo na dobavne verige ter urnike dobav vse do leta 2027. Številni drugi obrati za pridobivanje energentov, ki ne obratujejo od marca, se hkrati soočajo s korozijo in drugimi tehničnimi težavami zaradi dolgotrajnih prekinitev obratovanja. Pred ponovnim zagonom bodo potrebni dolgotrajni in izjemno natančni varnostni pregledi, da se preprečijo morebitne nesreče, k hitrejšemu zagonu pa ne prispeva niti kronično pomanjkanje rezervnih delov. Pomanjkanje je namreč veljalo že pred izbruhom vojne.
Izčrpavanje zalog vodi v grožnjo recesije
Izpad zalivske nafte so doslej uspešno in donosno krpali zunaj regije. ZDA so proizvodnjo dvignile na rekordno raven, Kitajska pa je začasno zmanjšala uvoz za 3,5 milijona sodov na dan ter se naslonila na svoje strateške rezerve. Kljub temu pričakovanja pravijo, da bodo ameriške zaloge v prihodnjih mesecih padle na nevarno nizko raven, Kitajska pa bo morala ponovno povečati uvoz, kar bo sprožilo novo svetovno tekmo za omejene količine nafte.
Direktor Mednarodne agencije za energijo Fatih Birol opozarja, da je presežek nafte pred vojno pomagal ublažiti prvi šok, vendar bi naftni trg zaradi izpraznjenih skladišč lahko že sredi poletja vstopil v kritično rdečo cono. Ko bodo svetovne zaloge dokončno usahnile, bo edini preostali mehanizem za uravnavanje trga drastična rast cen. Te bodo nato potrošnike in gospodarstva prisilile v zmanjšanje porabe. Strokovnjaki ob tem opozarjajo, da bi se cene energentov lahko celo podvojile, kar bi svetovno gospodarstvo neizogibno in sunkovito potisnilo v globoko recesijo.