Črna gora, prva v čakalnici držav kandidatk za sprejem v EU, bi rada v naslednjih treh letih z enim samim ukrepom za najmanj 700 milijonov, morda celo več kot milijardo evrov povečala dotok tujih neposrednih investicij (TNI). Glede na povprečje zadnjih petih let (slabih 400 milijard evrov) naj bi se tako TNI letno povečale za dobro polovico, v najboljšem primeru skorajda podvojile. Odvisno od tega, kam bodo tujci raje vlagali: v primerjalno bolj ali manj razvite črnogorske regije. V prvem primeru bodo morali vložiti najmanj 550.000 evrov, v drugem pa najmanj 350.000, od tega v obeh primerih 100.000 kot obvezno donacijo oziroma nepovratna sredstva.
Zakaj bi katerikoli tujec Črni gori podaril 100.000 evrov in vložil še vsaj 250.000 oziroma 450.000 evrov? I, ker bo za ta denar (in 15.000 evrov »takse«) dobil tudi črnogorski potni list: Črna gora bo, ko bo vlada oziroma njen sekretariat za razvojne projekte predvidoma sredi marca določil pooblaščene posrednike in agente, namreč začela prodajati – državljanstvo. V treh letih, kolikor naj bi trajal program podeljevanja državljanstva na podlagi naložb, bo lahko črnogorske potne liste kupilo največ 2000 tujcev (ki bodo za do štiri družinske člane lahko dodatno pridobili državljanstvo s plačilom pristojbine po 10.000 evrov, za vsakega nadaljnjega pa po 50.000 evrov).
Primer Daphne Caruana Galizia
Črnogorsko državljanstvo na prvi pogled nemara ni dobrina, za katero bi ljudje stali v vrsti, še zlasti, če že imajo potni list katerekoli članice EU. Iz Rusije, Kitajske, Indije, Brazilije, Republike Južne Afrike, Nigerije, Mehike ali Pakistana, če ostanemo le pri nekaj največjih državah v razvoju, pa je potni list države, ki naj bi v manj kot desetletju postala članica EU, videti priročna – in cenovno ugodna – ponudba. Po eni strani si je mogoče z razmeroma nizkim kapitalskim vložkom v, recimo, turizem zagotoviti razmeroma spodobne donose, po drugi strani pa se nasmiha »renta« iz legalne davčne optimizacije, ki jo omogoča dodatno državljanstvo oziroma davčno rezidentstvo. Ne nazadnje pa je na obzorju še pravcati »ekstra profit« zaradi bistveno razširjenih možnosti za pranje denarja, davčne utaje in druge nezakonite dejavnosti, kajti Črna gora pač ne slovi po posebej učinkovitem in granitno nepodkupljivem državnem aparatu.
A tudi sicer je prodaja državljanstva za naložbe (oziroma podeljevanje ekonomskega državljanstva) videti kot ena izmed tistih situacij, v katerih je sleherna država izjemno dovzetna za korupcijo in zato »dopušča« tudi nezakonita in kriminalna ravnanja. (Klasičen primer so javna naročila in v tem okviru še zlasti veliki infrastrukturni projekti ter nabava orožja in vojaške opreme.) O tem priča primer Malte oziroma umora neodvisne preiskovalne novinarke Daphne Caruana Galizia pred dobrima dvema letoma. Dejstvo, da preiskava tega atentata še vedno traja, vsi – z izjemo malteške oblasti s premierjem Josephom Muscatom na čelu – pripisujejo temu, da je umorjena novinarka naletela na koruptivno povezavo med programom prodaje državljanstva za naložbe in vrhom državne oblasti: del denarja, pridobljenega na ta način, naj bi se namreč stekel v zasebne žepe posameznikov in morda tudi na račun vladajočih laburistov, v ozadju celotnega programa pa naj bi stala švicarska mednarodna svetovalna družba Henley & Partners, specializirana za pomoč pri pridobivanju državljanstev in bivalnih vizumov za premožne.
Henley & Partners se na svoji spletni strani razglaša za »globalnega prvaka« v »načrtovanju bivanja in državljanstva«, saj naj bi se vsako leto stotine premožnih posameznikov zaneslo na njihove izkušnje in znanje na tem področju. Pa ne le posameznikov, temveč tudi vlad, saj je družba, ki ima pisarne v tridesetih državah, vladi v Valetti »pomagala« pripraviti leta 2014 začet program malteškega državljanstva in bivalnega vizuma v zameno za investicije. Družba je potem dobila monopolno koncesijo za posredovanje pri pridobitvi malteškega državljanstva ali bivalnega vizuma, po spoznanjih umorjene novinarke na koruptiven način; zaradi pisanja o tem je družba Henley & Partners nazadnje proti Daphne Caruana Galizia vložila tožbo zaradi obrekovanja, a je atentat prehitel obravnavo na sodišču. In če ste morda ugibali, ste uganili prav: Henley & Partners ima med drugim podružnico tudi že v Črni gori (in še od prej na Hrvaškem, ki prodaja bivalne vizume).
Huda konkurenca
Po naključju, ki to morda ni, je prvi program podelitve državljanstva na podlagi kapitalske naložbe oziroma ekonomskega državljanstva iz sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja. Iz obdobja potemtakem, ko je dotakratna socialno-ekonomska ureditev zahodnega, razvitega sveta začela razpadati in ko so doktrinarno prevladale tri -acije: globalizacija, liberalizacija in deregulacija. In če vam bo prst nad zemljevidom (če še imate kje kakšnega) tako rekoč sam zašel na pravo območje, Karibe, boste otoško državo zlahka zgrešili: poldrugo Ljubljano meri po površini in ima približno toliko prebivalcev kot Kranj. Sveti Krištof in Nevis (angleško St. Kitts and Nevis) se imenuje in je sredi tega desetletja s prodajo državljanstev »proizvedla« četrtino svojega okrog tri četrt milijarde evrov velikega letnega BDP. To je bilo največ, odkar je pred dobrim desetletjem prenovila (s strokovno pomočjo Henley & Partners) svojo dotakratno shemo; odtlej ji prihodki iz tega vira počasi upadajo, malo zaradi tega, ker so nekatere države za imetnike potnih listov Svetega Krištofa in Nevisa začele iz protiterorističnih razlogov zahtevati vizume, bolj pa zato, ker se je konkurenca močno povečala. Ne le na Karibih, kjer je po zgledu iz soseščine skoraj vsaka država poleg davčnega zavetja začela prodajati vsaj bivalne vizume, če ne že državljanstva, temveč globalno.
Na »trgu« so se po krizi leta 2008 namreč začele pojavljati države, ki karibskim resda ne morejo konkurirati s ceno, vendar za najmanj trikrat višjo ponujajo bistveno več – državljanstvo ene od članic Evropske unije oziroma potni list, s katerim je brez vizuma mogoče potovati v skoraj vsako državo sveta, povrhu tega pa se brez dodatne papirologije in preverjanja gibati, naseliti in poslovati kjerkoli znotraj meja (šengenske) EU. Tri članice EU, Malta, Ciper in Bolgarija, prodajajo državljanstvo neposredno (in po ovinku z izrednimi bivalnimi vizumi, prav tako na podlagi naložb), še sedemnajst jih prodaja »zgolj« bivalne vizume (z obetom državljanstva po določenem obdobju); podobno kot Madžarska pred dvema letoma je konec lanskega leta suspenz sheme za bivalni vizum napovedala tudi za zdaj še všteta Velika Britanija. Krajši je torej seznam članic EU, ki v zameno za investicije ne ponujajo nikakršnih tovrstnih ugodnosti: Nemčija, Avstrija, Slovenija, Madžarska, Belgija, Švedska, Finska in Danska.
To razvrstitev je v svojem poročilu o programih državljanstva in bivalnih vizumov na podlagi naložb, objavljenem pred mesecem dni, uporabila evropska komisija in je malce drugačna od seznama iz posebnega poročila organizacije Transparency International (TI) iz lanske jeseni. TI namreč med države, ki prodajajo državljanstvo, šteje tudi Avstrijo, saj ima ta od leta 2014 ureditev, ki omogoča izredno dodelitev državljanstva na podlagi »posebnega interesa« države oziroma znanstvenega, kulturnega, športnega in gospodarskega dosežka posameznika. Merila za presojo so v vseh primerih opisna in so, kot navaja tudi evropska komisija, primerljiva z »nacionalnim interesom«, kakršnega ima v zakonu o državljanstvu prav tako za kulturne, športne, gospodarske in druge podobne dosežke posameznika opredeljenega tudi Slovenija.
Zlati vizumi
V nasprotju s tem – in podobno kot po novem Črna gora – imajo Ciper, Malta in Bolgarija predvsem številčna merila. V Bolgariji, denimo, mora kandidat za ekonomsko državljanstvo vložiti milijon evrov, na Cipru dvakrat toliko v razvojni sklad in pol milijona v lastniški vložek, na Malti pa mora v državni investicijski sklad vplačati 650.000 evrov, vložiti še 150.000 evrov v svoje ali katero drugo podjetje in posedovati nepremičnino; Ciper in Malta poleg tega zahtevata dodatne naložbe tudi za družinske člane in imata občutno višje pristojbine od Bolgarije. Ciper naj bi na ta način po podatkih TI dobil skoraj pet milijard evrov tujih neposrednih naložb v zadnjih petih letih, Malta pa približno tri četrt milijarde. Za ponazoritev: v ciprskem primeru je to približno četrtina letnega BDP, v malteškem pa dobra desetina. Nobena izmed treh držav za pridobitev državljanstva ob izpolnitvi naložbenih pogojev ne zahteva stalnega bivanja, znanja jezika ali česa podobnega, kar se običajno pričakuje ob naturalizacijah, kvečjemu kratek obisk za odvzem biometričnih podatkov. Ter potrdilo o nekaznovanju, ki ga je lokalna policija dolžna preveriti po vseh institucionaliziranih poteh (Europol, Interpol, šengenski informacijski sistem, Eurodac, Etias itd.). Javnih podatkov, kdo je dobil ekonomsko državljanstvo in zakaj, ni.
V omenjenem poročilu evropska komisija ugotavlja, da dodeljevanje državljanstva zgolj na podlagi plačila in brez kakršnekoli pristne povezave (nacionalnosti, rojstva, poroke z njenim državljanom itd.) med državo in njenim bodočim/novim državljanom odstopa od tradicionalnih podlag za dodelitev državljanstva, hkrati pa, da takšni načini niso v izrecnem nasprotju s pravom EU. Komisija s tem v bistvu priznava, da članicam dodelitev ekonomskih državljanstev in izdajanja ekonomskih bivalnih vizumov ne more prepovedati, čeprav prinašajo nekatera velika tveganja za vse druge države oziroma Unijo kot celoto. Med njimi omenja predvsem infiltracijo organiziranega kriminala iz drugih držav (zunaj EU), pranje denarja, korupcijo in izmikanje plačilu davkov, zaradi česar precejšen del poročila zajemajo nekakšna priporočila pristojnim organom omenjenih držav, kako naj ravnajo, da bi ta tveganja zmanjšali.
V zvezi z dodeljevanjem dovoljenj za bivanje, velikokrat imenovanih tudi zlati vizumi, saj omogočajo lažje gibanje v okviru celotne EU in praviloma omogočajo pridobitev državljanstva po malce daljši poti, so pomisleki komisije podobni, razmere pa še manj pregledne. Izdaja bivalnega vizuma je namreč še veliko bolj diskrecijska pravica držav in njihovih organov, javnost v podatke o številu vizumov nima vpogleda, pa tudi zahtevani vložek je največkrat nižji. Po podatkih Transparency International je največ bivalnih vizumov doslej prodala Latvija (od uvedbe programa leta 2010 samo ruskim državljanom več kot 12.000), dobro gre tudi Španiji (od leta 2013 so Kitajci kupili več kot 7000, Rusi pa skoraj 5000 njenih vizumov), največ pa je z razmeroma dragim vizumom (zanj zahteva približno toliko kot Malta za državljanstvo) doslej, predvsem od Kitajcev in Brazilcev, iztržila Portugalska (okrog 4 milijarde evrov).
Ekonomisti si glede učinka takšnih programov niso enotni. Makroekonomsko gledano so ti za nekatere države izjemno pomembni (denimo za karibske države), hkrati pa ima lahko pretirano opiranje nanje hude dolgoročne posledice (analogno posledicam zaradi odvisnosti narodnega gospodarstva od ene same panoge, denimo nafte). Tudi javnofinančni učinki, toliko večji v državah, ki zahtevajo tudi neposredno vplačilo v razvojni ali državni investicijski sklad, so lahko pozitivni, vendar Mednarodni denarni sklad (IMF) v tematski analizi iz leta 2015 opozarja na potrebo po skrbnem upravljanju tudi tovrstnih finančnih tokov in njihovem prilagajanju absorpcijski sposobnosti gospodarstva; večine na ta način pridobljenih javnofinančnih sredstev ne priporoča preliti v porabo, ampak spraviti v zalogo za slabe čase, manjši del pa vložiti v infrastrukturne projekte, ki bodo omogočali gospodarsko rast. Gledano z mikroekonomskega stališča pa so se predvsem tam, kjer je za pridobitev državljanstva in zlasti bivalnega vizuma treba vložiti tudi v nepremičnine, že soočili s skokovito rastjo cen, zaradi katerih se je za domačine bistveno podražilo bivanje v nekaterih mestih ali na posameznih lokacijah; zaradi tega učinka, podobnega tistemu, ki ga ima na ceno in najem stanovanj Airbnb, so med najbolj prizadetimi prebivalci Lizbone, kajti Portugalska za zlati vizum ob vsem drugem zahteva nakup ali dolgoročni najem bivališča (za najmanj 350.000 evrov ali 16.000 evrov letne najemnine).
Izjave pristojnih v Črni gori ob uvedbi programa ekonomskega državljanstva, češ da ne vidijo razloga, zakaj ne bi objavljali imen ljudi, ki so dobili državljanstvo, je treba jemati z veliko previdnosti. Doslej nobena država tega ni počela in tudi agregatni podatki veljajo za nezanesljive, saj celo evropska komisija v zaključnem delu svojega poročila poudarja, da ni imela na voljo niti podrobnih podatkov o shemah, kaj šele da bi bila zadovoljiva statistika o prejetih, zavrnjenih in sprejetih vlogah za državljanstvo oziroma bivalni vizum, prav tako ni sistema, ki bi zagotavljal sodelovanje in izmenjavo informacij med državami članicami. Komisija zato ob koncu poročila znova izraža zaskrbljenost zaradi tveganj, ki spremljajo ekonomsko državljanstvo in zlate vizume. Razmere, z drugimi besedami, zelo spominjajo na nemoč komisije oziroma EU, ko gre za možnosti davčne optimizacije, pravzaprav že izmikanja davkom v okviru same Unije, pri čemer smo namesto harmonizaciji priča vedno novim krogom dirke proti dnu.
