Oborožena islamska skrajneža sta avgusta streljala na teraso turške restavracije Aziz Istanbul v središču glavnega mesta Ouagadougou. Restavracija na Aveniji Kwame N’Krumah je le dvesto metrov oddaljena od luksuznega hotela, kjer so islamski skrajneži januarja 2016 umorili 30 ljudi, ranili pa jih več kot sedemdeset. Letos so bili med 19 žrtvami večinoma otroci in ženske, ki so na terasi turške restavracije praznovali rojstni dan.
Glede na to, da je od zadnjega terorističnega napada v Ouagadougouju nadzor poostren in da je na javnih mestih, kot so banke, šole, hoteli, restavracije, mogoče videti oborožene vojake, se poraja vprašanje, kako je lahko ponovno prišlo do masakra, in predvsem, kako varno je še petmilijonsko mesto, v katerem živijo in delajo mnogi pripadniki Združenih narodov ter drugih mednarodnih in nevladnih organizacij.
Očitna novost tokratnega napada je, da so pripadniki burkinafaških varnostnih enot reagirali izjemno hitro. Evrard Somda, vodja posebne nacionalne varnostne sekcije (USI-GN), je za lokalni časopis Burkina 24 poročal, da je njegova enota posredovala pol ure po tistem, ko so bili obveščeni o napadu. Napadalca, očitno islamska skrajneža, čeprav do danes še nihče ni prevzel odgovornosti za napad, so pripadniki varnostne enote ustrelili v noči z nedelje na ponedeljek. Hkrati jim je uspelo osvoboditi štirideset talcev.
Neuspeh varnostnega sistema
Samsk’K Le Jah, vodja civilnega gibanja Le Balai Citoyen (Ljudska metla), ki je v demonstracijah leta 2014, s pomočjo katerih je bil odstranjen nekdanji predsednik Blaise Compaoré, odigralo ključno vlogo, je v pogovoru za Francoski mednarodni radio (RFI) dejal, »da ga veseli, da se ljudje niso razbežali, ko so zaslišali strele, pač pa so ranjencem prihiteli na pomoč«. Teh je bilo precej več kot smrtnih žrtev. Po poročilu Alpha Barryja, ministra za zunanje zadeve, je bilo v terorističnem napadu v Ouagadougouju ubitih sedem domačinov ter vsaj osem tujih državljanov, med njimi Francozi, Kanadčanki, Kuvajtčani, žrtve pa so bile tudi iz Senegala, Nigra, Libanona, Turčije, Libanona.
Po napadu so se oglasili tudi kritiki. Eden od nekdanjih ministrov v Compaoréjevi vladi je nedeljski napad na restavracijo Aziz Istanbul komentiral kot »neuspeh našega varnostnega sistema. Dva napada v osemnajstih mesecih na istem prizorišču in praktično na enak način – to je nesprejemljivo.«
Dejstvo je, da se je Burkina Faso na naraščajoče teroristično nasilje odzval s povečanim varnostnim aparatom. To je prineslo rezultate na severu države, ki meji na Mali. Marca letos so v provinci Soum na severu države burkinofaški vojaki skupaj z malijskimi in francoskimi vojaki, ki so prisotni v Maliju v okviru operacije Barkhane, zajeli pomembnega pripadnika lokalne islamske skupine Ansaroul Islam. Skupina je poleg Al Kaide v islamskem Magrebu (AQUIM) in dveh skupin, povezanih s skupino Ansar Dine, ena največjih v sahelski regiji.
Ne glede na deljeno mnenje o tem, ali imajo burkinofaške varnostne enote nadzor nad džihadisti oziroma ali se vlada predvsem odziva na nasilje, je očitno, da džihadizem ni samo problem Burkina Fasa, pač pa gre za problem celotne regije. Od aprila 2015, ko je bil na severovzhodni meji z Malijem in Nigrom ugrabljen romunski državljan, se je v Sahelu zgodilo že dvajset terorističnih napadov, v katerih je po poročilu ministra za obrambo Simona Compaoréja umrlo sedemdeset ljudi.
Razlogi za to, da se ekstremizem v Burkina Fasu pojavlja v takšni obliki in s tako številnimi žrtvami, so različni. Nemiri v sosednjem Maliju, kjer so islamisti aktivni vsaj od leta 2012, so zagotovo ključni. Drugo je regionalna pozicija Burkina Fasa in lokalni dinamizem; z zadnjim so mišljeni družbeno-gospodarski vidiki in pojav radikalnega islama, med drugim islamistične skupine Ansaroul Islam. Mnogi analitiki trdijo, da je na pojav skupin, kot je Ansaroul Islam, katere vodja Malam Dick je prevzel odgovornost za napad na vojaško postojanko na severu Burkina decembra 2015, treba gledati v luči odstavitve Blaisa Compaoréja leta 2014. Ko je Iyad Ag Ghaly, vodja džihadistične skupine v Maliju, v intervjuju v Al Kaidinem časopisu Al-Masdar oznanil, da je Burkina Faso njihova tarča, je postalo jasno, da gre za več kot zgolj »interesno« območje zaradi geografske lege. Iyad Ag Ghaly je, kot številni drugi džihadistični voditelji, do leta 2012 pod zaščito Blaisa Compaoréja živel v Ouagadougouju.
Macronov obisk
Po januarskem terorističnem napadu leta 2016 v Ouagadougouju se je začelo govoriti o regionalnem povezovanju in ustanovitvi nove multinacionalne vojaške sile. Francoski predsednik Emmanuel Macron je obsodil teroristični napad v nekdanji francoski koloniji in poudaril »urgentno potrebo po ustanovitvi petih antidžihadističnih sil v Sahelu«. Nova vojaška sila G5 Sahel naj bi bila sestavljena iz 5000 mož, ki bi prihajali iz Mavretanije, Malija, Nigra, Čada, Burkina Fasa, stala pa naj bi 400 milijonov evrov. Predsednik Afriške unije Alpha Condé je posebej države EU, ki so že donirale 50 milijonov evrov, pozval, naj čim prej priskrbijo celoten znesek.
Marie Roger Biloa, urednica revije Africa International, je na Al Jazeerini televiziji kritizirala tovrstno »beračenje«. Hkrati je poudarila, da vojaška rešitev ni edini odgovor na džihadistično grožnjo. Po njenem mnenju ne gre za problem džihadizma, pač pa za temeljni politični problem in neavtonomnost afriških političnih voditeljev. Čeprav je preveč ideološko trditi, da se Francija ne bi smela vpletati v zadeve nekdanjih kolonij, je tudi jasno, da »se francoska vojaška intervencija v Maliju ne dogaja zaradi varnosti Malija, pač pa zaradi varnosti Francozov v Maliju«.
Francoski predsednik naj bi vojaške enote v okviru operacije Barkhane jemal zelo resno. V enem svojih zadnjih obiskov Malija je najprej odpotoval v vojaško oporišče v Gau, kjer se mu je pridružila malijska vladna delegacija. »Če bi bil Macronu res najpomembnejši džihadizem v regiji, bi najprej odšel v Nigerijo, kjer deluje Boko Haram,« je dodala.
Organizacija G5 Sahel, ki naj bi delovala neodvisno od operacije Barkhane, v kateri je že aktivnih 4000 vojakov, poleg vzpostavljanja varnosti pomeni tudi investicijo v razvoj regije. Predsednik organizacije Mohamed Ould Abdel Aziz iz Mavretanije je že leta 2014 na srečanju v Nouakchottu izjavil, da ni razvoja brez varnosti in obratno. G5 naj bi bil tako tudi investicijski projekt, ki bi se osredotočal na infrastrukturo, preskrbo s hrano, agronomijo itd.
Zadnji napad v Ouagadougouju je te ambiciozne načrte zreduciral na le en vidik. Napad na turško restavracijo naj bil po mnenju afriških analitikov ilustracija tega, da grožnja terorizma zdaj visi nad celotno sahelsko regijo. Če so se prej napadi dogajali na oddaljenem severu, ta incident kaže, da so islamisti zmožni udariti tudi v osrčju regije. Toda tovrstne analize spregledujejo lokalne izvore džihadističnega nasilja. Prej je podobo Burkina Fasa kot religiozno tolerantne države vzdrževal Blaise Compaoré, ki pa je s teroristi tudi trgoval (z orožjem, zajetimi talci itd.). Zaradi tega so džihadisti Burkina Faso pustili pri miru, medtem ko je trenutna vlada, tudi zaradi demonstracij in medklicev sindikatov, nazadnje pa tudi nenadne smrti ministrskega predsednika Salifa Dialloja, bolj ranljiva.
Ob terorističnem napadu v Ouagadougouju so obžalovanje izrazili številni lokalni verski voditelji, na primer imam glavne mošeje v Ouagadougouju. Pojasnil je, da sta bila med žrtvami tudi njegova gosta iz Kuvajta. V Burkina Faso sta prispela, da bi imame poučevala o vsebini Korana. Streljanja na restavracijo torej ni mogoče videti kot odgovor vernikov nevernikom in še manj kot odgovor revnih bogatim. Prav tako zgolj vojaški odgovor na naraščajočo islamistično grožnjo in pozivanje k čimprejšnji vzpostavitvi G5, čeprav je jasno, da vojska ponuja eno redkih zaposlitvenih varnosti, nista rešitev. Ključno je, da lokalne afriške vlade problem džihadizma obravnavajo kot kompleksen problem in da poskrbijo tudi za družbeni ter ekonomski vidik.
