V to mrežo se je ujel tudi 66-letni Skripal, v očeh sosedov v Salisburyju umirjen, skromen, zaradi smrti žene in drugih v najbližjem sorodstvu nekoliko skrhan in osamljen upokojenec. Toda nesrečnik, ki ga je na prvo nedeljo v marcu doletela zastrupitev z bojnim strupom in ga tako kot 33-letno hčerko pahnila v bitko za preživetje, je imel za seboj burno življenje nekdanjega polkovnika in prvovrstno izšolanega pripadnika ruske vojaško-obveščevalne službe. Kaj se je potem zgodilo, v podrobnostih ni znano, a dejstvo je, da ga je leta 1995 med svoje tajne sodelavce zvabila britanska obveščevalna služba MI6. Kar nekaj let je zadeva nemoteno tekla in za plačilo 100.000 evrov, kar sicer ni prav veliko, je britanskim obveščevalcem razkril imena 300 ruskih agentov, ki so tajno in pod krinko delovali v Evropi. Potem se je zalomilo: ruska obveščevalna služba mu je prišla na sled v trenutku, ko je v enem od moskovskih parkov z napravo, skrito v lažnem kamnu, Britancem pošiljal tajne informacije. Dejanje je priznal, na ruskem vojaškem sodišču so mu leta 2006 sodili za veleizdajstvo in mu izrekli 13-letno zaporno kazen, a v ječi ni bil dolgo. Imel je srečo, da je bil v tisti četverici, ki jo je ruska stran izbrala za zamenjavo agentov, zajetih v ZDA, med katerimi je bila tudi vznemirljivo lepa, zapeljiva vohunka Anna Chapman, ki se zdaj smuka blizu Putina in Kremlja, govorice pa se širijo tudi o tem, da naj bi se z vohunskimi nameni gibala okoli Snowdna. No, Skripalu je Rusija potem, ko je iz njega izvlekla, kar je želela, dovolila odhod v Veliko Britanijo, kjer je po navedbah medijev živel odmaknjeno in nevpadljivo. Hčerka ga je menda obiskala zato, da bi se z njim pogovorila o predvideni poroki.
Kruta maščevanja
Zakaj naj bi na vsem lepem po toliko letih postal žrtev bojnega strupa? To je ena od zagonetk, ki spremljajo ta primer, niti enega dokaza ni, kaj se je v resnici zgodilo. Kakšen bo konec te zgodbe, je po mnenju Marjana Miklavčiča, strokovnjaka za varnostna vprašanja in nekdanjega direktorja obveščevalno-varnostne službe ministrstva za obrambo, težko napovedati, »saj se zadeva še odvija in vsi podatki nikoli ne bodo objavljeni v javnosti«. Kot pravi, gre lahko za delovanje ruskih obveščevalnih služb, obveščevalnih služb tretjih držav ali pa za maščevanje Skripalovih bivših sodelavcev, ki jih je v svoji vohunski zgodbi izdal. »Izdaja najbolj boli. V obveščevalnih službah je to nekaj najhujšega in maščevanje največkrat temu tudi sledi.«
To potrjuje dolga zgodovina vohunske dejavnosti, ki velja za drugo najstarejšo obrt, takoj za prostitucijo. Maščevanja za izdajstvo so bila kruta, velikokrat šele po dolgih letih, pod noži, sekirami, streli, z zastrupitvijo. Izginevali so neznano kje in neznano kdaj ali pa odmevno, da je bilo to v opomin. Malo je bilo vohunov, ki so po razburljivem življenju mirno prijadrali do konca svojega življenja. Sicer pa so zgodbe vohunov, še posebej vrhunskih in najuspešnejših, v večini primerov skrivnost. Tako kot so skrivno delovali, so tudi izginevali.
Skrivnost uspešnega vohunskega delovanja je že dolgo znana. »V knjigi Umetnost vojne, ki je nastala 500 let pred našim štetjem, je Sung Cu posvetil posebno poglavje rabi vohunov. Pri tem je ločil več vrst vohunov, in sicer lokalne, notranje, dvojne, mrtve in žive. Ta razdelitev na splošno velja še danes in se v bistvu po vsebini ni spreminjala, razen v smislu tehničnega napredka in v zadnjem času informacijskega napredka. Obveščevalne službe so še vedno take, kot so bile pred tisoč leti, poslužujejo se tajnih sodelavcev, agentov ali vohunov. Najpomembnejši dosežki v zgodovini obveščevalnih služb so bili vezani prav na najboljše tajne sodelavce obveščevalnih služb, ki so bili umeščeni v sam prostor dogajanja ali so imeli dostop do tajnih podatkov. Tak izrazit primer je Kim Philby, ki je v času hladne vojne vohunil za sovjetsko obveščevalno službo in imel dostop do najbolj tajnih podatkov britanskih obveščevalnih služb, saj je bil njihov pripadnik. Tako se zgodovina skozi primere neprestano ponavlja. Res pa je, da v večini razkritih primerov ti vohuni končajo svojo zgodbo na tragičen način.«
Tudi Mata Hari padla
»Osnova obveščevalnega dela temelji na cilju vsake obveščevalne službe, da prodre do tajnih podatkov druge države. V ta namen rekrutirajo agente, ki imajo že dostop do takih podatkov, ali pa nastavijo svoje agente, ki delujejo pod krinko in tako lahko pridejo do tajnih podatkov. Bistvo dvojnih agentov je, da protiobveščevalna dejavnost nasprotne strani odkrije agenta ali pa ga zlepa ali zgrda rekrutira tudi v svoje vrste. Tako dvojni agent dela za obe strani, pri čemer za dvojno delovanje ve le ena stran. Zelo verjetno je, da bo druga stran sčasoma posumila v njegovo zvestobo. Tako je delovanje dvojnih agentov zelo tvegano in le najboljšim je uspelo v takšnem položaju ostati dlje časa. Primer zelo znane dvojne agentke je Mata Hari, ki so jo Francozi odkrili, po hitrem postopku obsodili za vohunstvo in jo pred strelskim vodom ustrelili,« pravi izredni profesor dr. Iztok Prezelj, strokovnjak za nacionalno varnost na ljubljanski fakulteti za družbene vede.
»Primer Skripal je ena izmed vohunskih iger, ki pomeni izvajanje neke politike z drugačnimi sredstvi. Vedno so cilj strateški interesi posameznih držav ter njihova moč in vpliv v globalnem varnostnem prostoru. Vohunska vojna pa se nadaljuje in primer Skripal bo postal samo zgodovina z izrazitimi posledicami, nove obveščevalne zgodbe pa se bodo nadaljevale,« dodaja Marjan Miklavčič.
Če zdaj v tem svetu špijonaže, dvojnih ali celo trojnih vohunov in doseganja ciljev za vsako ceno za trenutek preskočimo na slovenska tla in k primeru Sekolec-Drenikova, trčimo na obveščevalni škandal, ki odpira novo zgodbo. A Sergej Skripal je, kot kaže, preživel. Svoje je odslužil…
