Kajti, kako se je nemški Spiegel lahko dokopal do pravnega mnenja evropske komisije o arbitražni razsodbi med Slovenijo in Hrvaško, slovenski mediji (ki so sicer uradno poskušali) in Slovenija kot država pa ne? Iz medijev je bilo razumeti, da je hrvaški predsednik Plenković predsednika evropske komisije Junckerja prosil, da naj ne upošteva mnenja komisijine pravne službe. Lahko torej sklepamo, da je Hrvaška to pravno mnenje imela in ga poznala. Zakaj ga je ona imela, mi pa ne? Končno, zakaj je bilo zanimivo za Spiegel, ki je konec koncev samo eden od pomembnih nemških medijev, Sloveniji, ki bi za takšno informacijo imela dejansko vitalen državni interes, pa ne? Slovenska komisarka Violeta Bulc je za TV Slovenija povedala, da se o pravnem mnenju z datumom 14. maj ni nikoli uradno razpravljalo, se pa je o njem govorilo neuradno. Očitno ne dovolj glasno, da bi se to slišalo tudi v Ljubljani.
Morali bi vedeti
Ali delo za Evropsko unijo v popolnosti izključuje delo za lastno državo? Ali res prav nikomur, od predsednika države do zadnjega pripravnika v Sovi, ni padlo na pamet, da bi bilo koristno takšno informacijo posredovati prestolnici? Koliko Slovencev dela, neposredno ali posredno, za državo in EU oziroma za naš slovenski ali skupni evropski denar v Bruslju? Tri slovenska diplomatska predstavništva (pri EU, Natu in bilateralno), evropski parlament (evroposlanci in njihovo podporno osebje), evropska komisija (evropska komisarka in njeno podporno osebje), evropska služba za zunanje delovanje (in tam zaposleni slovenski diplomati ter administrativno osebje), evropske informativne (obveščevalne) strukture in v njih delujoči slovenski predstavniki, slovenska lobistična podjetja v Bruslju, akreditirani slovenski mediji v Bruslju, pa še bi se verjetno našel kdo. Med njimi jih je kar nekaj, ki bi glede na funkcijo, položaj ali »kilometrino« lahko imeli dostop ali možnost pridobitve tega dokumenta. In nihče, prav nihče ni mogel ali hotel državi Sloveniji in njenim legalno izvoljenim predstavnikom pridobiti in pravočasno, takrat ko je bilo najbolj relevantno, dostaviti strokovnega mnenja pravne službe evropske komisije.
Pred kratkim smo tudi v naših medijih lahko brali, da Bruselj postaja osrednji obveščevalni zverinjak, kjer se prepleta delovanje vseh mogočih svetovnih, pa tudi evropskih obveščevalnih služb. Tudi zato, ker bruseljske institucije EU ne slavijo po pretirano rigidni in efektni varnostni zaščiti ter veljajo za relativno lahko penetrivne in zato vsestransko prestreljene, kjer se skrivnosti težko ohranjajo tudi v njenih najbolj skritih in sofisticiranih »gluhih sobah«. Prav verjetno je tudi, da je imel ta dokument oznako relativno nizke zaupnosti, prej interno kot pa najvišje stroge zaupnosti. Bistveni pogoj za uspešnost vsakega delovanja, še posebej pa državne politike, zlasti njene zunanje in varnostne dimenzije, je informiranost. Ne zgolj kakršnakoli informiranost, temveč informiranost, nadgrajena, razširjena in poglobljena z obveščevalno (nejavno, tajno) komponento. Tako države delujejo, od pamtiveka. Razen Slovenije. Njena politika, tudi zunanja in varnostna, se kreira in izvaja ad hoc, impulzivno, na podlagi dnevnih novic, časopisnih, elektronskih in spletnih. Tako je izvedela – s spleta – za Šiškove vardovce in tako je izvedela za komisijino pravno mnenje o implementaciji arbitražne razsodbe. Na blejskem forumu je predsednik države Borut Pahor precej presenetljivo vehementno napadel evropsko komisijo glede nespoštovanja pravnega reda, česar si nisem znal prav pojasniti. Nekaj dni za tem pa je prišla na dan Spieglova zgodba. Zgolj naključje? Zdaj pa tisti, ki bi morali pred nekaj meseci vedeti za vsebino dokumenta in s takšnim vedenjem oblikovati ter izvajati slovensko zunanjo in varnostno politiko do komisije, preostalih članic Unije in tudi Hrvaške, v kamere in mikrofone pljuvajo po Junckerju ter prepričujejo Slovence o nesprejemljivosti njegove politične pristranskosti in neupoštevanja pravnih priporočil njegove lastne službe. O svoji odgovornosti za to, da niso vedeli nečesa, kar bi morali vedeti, pa nič.
Praktičnost in pragmatičnost
In tako pridemo do Črnčeca. V naši politiki je dolgo veljalo, da »ni važno, da je strokoven, važno je, da je naš«. Prav nasprotno pa je po koncu kulturne revolucije in na začetku kitajskega reformskega procesa poudarjal pragmatični Deng Xiaoping: »Ni važno, ali je mačka črna ali bela, samo da lovi miši.« Prva maksima je pripeljala Slovenijo tja, kjer je danes, kar se kaže tudi v vse globlji politični polarizaciji. Druga je Kitajsko v manj kot pol stoletja dvignila na globalni vrh. Prva v četrt stoletja ni razvila nobenega korektiva za takšno politiko. Druga je občasno pred strelske vode pripeljala nekatere deviantneže. Videti je, da je šele trinajsti slovenski premier doumel praktičnost in pragmatičnost Dengove premise. Država s stavkajočo osrednjo obveščevalno službo in za lastno obrambo neuporabno vojsko enostavno ne more biti (in tudi ni) zunanjepolitično in varnostno uspešna ter verodostojna država. Posledično so takšni, neuspešni in nesposobni, videti, razen v lastnih očeh, tudi njeni politiki in birokracija, ki ji pravimo državna uprava. S takšnim disfunkcionalnim varnostnim sistemom ne more zagotoviti ne osebne varnosti državljanov ne varnosti same države in ne more uresničiti njenih vitalnih državnih interesov, med katere prioritetno spadata ureditev mednarodnih meja (Hrvaška) ter njihov učinkovit nadzor (migranti). Videti je, da Šarec verjame, da je v Črnčecu z njegovo vsestransko priznano strokovnostjo našel strokovnjaka, ki mu lahko pomaga na tem, absurdno deficitarnem in za državo skrajno ranljivem področju. Morda res. To se bo zunaj zelo hitro pokazalo. Vendar še bolj pomembno je, da se bo to poznalo tudi znotraj. Torej v tistih dimenzijah države, ki so potrebne za njeno uspešno delovanje, vendar niso na očeh javnosti. O njih se javno ne govori, razen za tesno zaprtimi vrati parlamentarnega nadzora nad delovanjem njenih tajnih služb.
Šarec nas prepričuje, da bo njegova vlada predvsem delala. Vendar bo za to morala najprej odpreti oči. V nasprotnem bo vse skupaj zgolj Sizifovo valjenje skale navkreber. In čeprav nas Machiavelli v Vladarju prepričuje, da »politika ni povezana z moralo« in da »cilj opravičuje sredstvo«, ima vsak, še tako koristen pragmatizem svoje meje. Teh ne določata politična pripadnost in politično prepričanje, temveč notranji moralni kompas njihovih nosilcev – intimen človekov pogled na svet in soljudi. Kot poje kraljica soula Marva Whitney: »I am what I am« (Sem, kar sem). Zato je Šarčevo izbiro varnostnega prvokategornika zdravorazumsko lahko sprejeti, problem pa nastane, ko poskušamo emotivno premostiti odnos do Črnčečevih medijskih zapisov, ki puščajo najmanj dvom, pri nekaterih pa tudi strah, da bi ta strokovnost utegnila biti dvorezen meč. Zlorabljena ali uporabljena na način, ki bi bil v nasproten z obče veljavnimi standardi in normami temeljnih človekovih pravic in svoboščin – za vse. Da je za to protislovje novi predsednik vlade našel sprejemljivo rešitev, nas bo moral šele prepričati in pri delu konkretno dokazati. Pred štirimi leti je Bogdan Lešnik v Dnevniku (13. 9. 2014) v članku Makiavelizem pod Slovenci ugotavljal, da je politika uspešna toliko, koliko oblasti akumulira. In še, da bo Cerarjeva vlada zmogla zgolj kozmetične popravke socialne in pravne države ter gospodarstva, ne pa tudi temeljnih reform. Vendar Cerar ni (ob)veljal za makiavelista. O tem, da to ni, nas bo moral prepričati tudi trinajsti predsednik vlade. Drugače bo obveljala tista narodna, da gliha vkup štriha oziroma povej mi, s kom si, in povem ti, kdo si… Za zdaj je očitno, da Šarec ne želi biti podoben Črnčecu, za obratno pa (še) ne vemo. Zadnje čase ne tvita.
