Dr. Ikhlas Osman, raziskovalka migracij iz Afrike: Od devetih do enih predavanja, od enih do štirih revolucija

Letos je skoraj neopazno šla mimo nas revolucija v eni največjih držav na svetu. Od konca lanskega leta do letošnjega avgusta so Sudanci na ulicah in v političnih institucijah najprej izsilili padec vojaškega diktatorja Omarja Al Baširja, potem pa so se uprli tudi temu, da bi oblast prevzeli njegovi pajdaši.

Dr. Ikhlas Osman je predavateljica na Ženski univerzi Ahfad v Omdurmanu v Sudanu. Predava ženske, migracijske in razvojne študije. Avgusta se je sudanska revolucija iztekla v imenovanje prehodne civilne vlade in življenje se vrača v ustaljene tirnice. »Vedeli smo, da utegne revolucija trajati dolgo in da lahko študentke izgubijo akademsko leto. Želele so protestirati, osebje univerze tudi. Treba pa je bilo tudi študirati.« Izpeljali so oboje. Uspešno so dokončali akademsko leto, začeli novega in sodelovali v revoluciji.

Te dni je bila profesorica Osman v Ljubljani, kjer je v okviru mednarodnega študija predavala na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. V odmoru med predavanji si je vzela čas za pripoved o tem, kako je potekala spregledana revolucija in kakšno vlogo so v njej odigrale študentke.

Nas ni zadelo, mi smo bili revolucija. Zgodila se je namreč revolucija. Nismo samo zrušili režima, ampak tudi začeli politični proces, ki je spremenil razumevanje tega, kaj je politična oblast v državi. Iz pasivnih spremljevalcev politike smo postali aktiven del političnih sprememb. Ni bilo enostavno, včasih je bilo nasilno, včasih zelo nasilno. Ampak naredili smo pozitivno spremembo.

Poglejte, jaz predavam na ženski univerzi v Omdurmanu, ki je predel Kartuma na levem bregu Nila. Vsak dan smo imeli proteste v kampusu univerze, ki stoji za visoko ograjo. Paravojaške enote za hitro podporo Mohameda Dagala Hemetija so nas nadzorovale z zunanje strani ograje. Študentka je poveljnika slišala, da po radiu zahteva več vojakov, ker so na univerzi veliki protesti, ki jih je treba zadušiti. Začela je kričati nanj in klicati druge, naj se pripravijo. Udaril jo je in začel maltretirati. Dvajset ali petindvajset študentk je skočilo čez ograjo in se ga lotilo. Grizle in praskale so ga tako, da je moral bežati pred njimi. Nazaj je prišel z okrepitvami. Vdrli so na univerzo in začeli na slepo udarjati. Predsednica univerze je stopila pred študentke in jih branila. Pretepli so tudi njo. Bilo je grozno. Vendar nismo popustili. Vedeli smo, da se isto dogaja v vsem mestu in vsej državi. Govorili smo si, da moramo na svojem ozemlju vzdržati do konca.

Prvi koraki so bili brez prevelikih političnih ambicij. Vlada je od nekdaj subvencionirala hrano, ki je potrebna za preživetje. Predvsem kruh. Kruh je v Sudanu osnovna hrana. Drugje je to riž, pri nas pa kruh. Ker je država zašla v ekonomsko krizo, je režim Omarja Al Baširja drastično povišal cene kruha. Za široke sloje ljudi je to pomenilo, da so na robu lakote. Pred tem so povišali cene bencina in nekaterih drugih dobrin. To je podražilo transport in otežilo življenje, drag kruh pa je pomenil kapljo čez rob. Kruh je bil dražji, količine manjše, pogosto pa ga sploh ni bilo mogoče kupiti. Ljudje so šli na ulice in protestirali.

Najprej so protestirali revni ljudje, ki jih je pomanjkanje dostopnega kruha najbolj prizadelo. Šli so na ulice in zahtevali znižanje cen kruha. Vendar je hitro postalo očitno, da ljudje kot svoj eksistenčni problem ne razumejo samo cene kruha, ki jo je režim povišal, ampak da režim vidijo kot oviro za boljše življenje. Protesti so se hitro razširili v vse predele Sudana. Protestirali so v Atbari, na območju Modrega Nila, v Kartumu, Gadarifu, Port Sudanu, Darfurju, povsod. Vsi so govorili isto. Cene so pretirane, tako ni mogoče živeti, visoka stopnja revščine v državi ni produkt naključja, ampak je neposredna odgovornost režima.

V resnici se je to zgodilo zelo hitro. Najprej so se kopičile zahteve, namenjene režimu, potem so ljudje začeli govoriti, da je problem režim sam in da mora pasti. Revolucija je eksperiment. Ne moreš vnaprej vedeti, kakšen bo rezultat. Nihče tudi ne more predvideti tega, da bodo ljudje odšli na ulice, da bodo tam ostali in da bodo vztrajali tudi takrat, ko bo režim nastopil z maksimalnim nasiljem. Prehod je bil samoumeven. »Hočemo dostopne cene kruha,« je bila začetna zahteva. Pridružile so se ji še druge. »Hočemo konec tega režima, ki je na oblasti trideset let,« je bila zahteva, ki je vzniknila iz protestov po celotni državi.

Začetni protesti so bili spontani in slabo organizirani. Potem pa so se protestniki hitro organizirali v skupine in vzpostavili podporno mrežo, ki je delovala od Kordofana na jugu do Vadi Halfe ne severu. Zahteve so hitro dobile zelo konkretno politično obliko.

Ne. Že prej je bilo veliko zahtev po spremembah. Še pred revolucijo so vodilni intelektualci napisali seznam zahtev, ki so jih hoteli v predsedniški palači izročiti Baširju. Zahtevali so ekonomske reforme, dvig življenjske ravni, ustrezno priznanje statusa univerzitetnih profesorjev in druge profesionalne pravice. Predsednik jih ni hotel sprejeti, podpredsednik tudi ne. Z njimi so opravile varnostne sile, ki so jih nekaj aretirale. Vendar so ti ljudje postali eno od jeder za formuliranje zahtev med revolucijo. Najprej so se organizirali učitelji, od osnovnih šol do univerze, potem so razširili dežnik tudi na druge poklicne organizacije. Skupaj z demonstracijami zaradi cene kruha je iz tega nastala struktura, ki je vključila politične stranke in zajela celotno prebivalstvo.

Tako kot se danes to dela. Oblikovali smo spletno stran in skupino na Facebooku. Tam smo objavili, da bodo vsak četrtek in vsako soboto protesti. Na začetku tedna pa smo določili osnovne zahteve, ki jih je treba ta teden poudarjati. Do formuliranja tem je prišlo skozi spletne diskusije, v katerih so sodelovali vsi od Južnega Kordofana in Vzhodnega Darfurja do regije Nila in Rdečega morja. Zahteve so bile zelo konkretne. Padec režima je bila stalnica, ob njej pa zahteve po izpustitvi političnih zapornikov ali socialne zahteve.

Koaliciji so se pridružile stranka Umma in leve stranke, ki so delale skupaj s poklicnimi združenji pravnikov in zdravnikov. Stopili so skupaj z uporniškimi organizacijami z različnih koncev države. Hkrati so se v vsaki lokalni skupnosti oblikovali sveti za upiranje režimu. Poimenovali so se Zavezništvo za svobodo in spremembe. Protesti so bili včasih lokalni in so potekali v vsaki skupnosti posebej. Včasih so potekali v provincah na jugu, včasih v El Obeidu, Madaniju, Kartumu, Omdurmanu, včasih pa na celotnem ozemlju Sudana hkrati. Režim ni vedel, kje se ga drži glava, in je postajal zelo nervozen. Organizacija protestov je začela potekati gladko, veliko podpore je gibanje dobilo tudi iz diaspore v Veliki Britaniji, Združenih državah, Nemčiji, Franciji in na Švedskem. Pritisku od znotraj se je pridružil še pritisk od zunaj. Toda revolucija se je začela na ulicah doma. Ljudje so zahtevali kruh. Kruh je zrušil režim. Protesti so potekali od septembra do aprila.

Organizatorji so za soboto 6. aprila napovedali velike mirne proteste na trgu pred zgradbo poveljstva oboroženih sil v Kartumu. Dogovorjeno je bilo, da tam ostanemo, dokler režim ne pade. Vsi smo šli tja. Vsi zaposleni na moji univerzi smo bili tam. Začelo naj bi se ob enih popoldan. Seveda so spletnim stranem gibanja sledile tudi oblasti, ki so vedele, kaj se pripravlja. Napovedali so zaporo vseh cest, ki peljejo do poveljstva. Vedeli smo, da moramo za vsako ceno biti tam. Vsak se je znašel po svoje. Mi smo prišli navsezgodaj, parkirali avtomobile na dvoriščih znancev in se skrili pri njih. Ob enih popoldne je bil trg v manj kot pol ure nabito poln. Nihče ni vedel, od kod smo prišli, ampak vsi smo vedeli, da ob enih moramo biti tam. In smo bili.

To je bil dan totalne komunikacije. Po telefonu so letela sporočila, kje je mogoče priti skozi zaporo, kje je zapora neprepustna, kako jo je mogoče obiti. Navodila so šla po sms-jih, po Whatsupu, Viberju, Twitterju in vseh družbenih omrežjih. Sudanci znamo uporabljati tehnologijo. Vsi imamo pametne telefone. Uporabili smo vse kanale. Zunaj so paravojaške enote preganjale ljudi, znotraj pa je redna vojska ljudi ščitila. Tam smo preživeli cel dan in celo noč, protesti pa so se nadaljevali s stalnim taborom. Po treh dneh je poveljstvo vojske odstavilo Baširja. Oblast je na čelu vojaškega sveta prevzel njegov pajdaš, general Avad Ibn Auf, ki je obljubil, da bo vojaška oblast čez čas predala oblast civilistom. Oblast je z ene uniforme prešla na drugo, nič se ni spremenilo. Protesti so se nadaljevali. Auf je odstopil in oblast predal generalu Abdelrahmanu Burhanu. Vendar tudi to ni bila nobena sprememba. Z ene uniforme je oblast prehajala na drugo. Burhan je bil nekoliko bolj sprejemljiv za ljudi, ker ni bil čisto v vrhu režima. Za svojega namestnika pa je imenoval Mohameda Dagala Hemetija, ki je bil vodja najbolj divjaških paravojaških milic režima. To je bila zelo delikatna situacija. Predstavniki gibanja so z Burhanom začeli pogajanja o prenosu oblasti na civilno strukturo, hkrati pa je Burhan hodil v Egipt in Savdsko Arabijo z državnimi delegacijami, kot da je on na oblasti. Protesti so se nadaljevali. Nismo hoteli popustiti. Vedeli smo, kako se takšne stvari iztečejo.

Pozorno smo opazovali, kako nesrečno se je končala revolucija v Egiptu. Enega vojaškega tirana je zamenjal drug tiran. Nismo hoteli ponoviti napake, ki so jo ljudje naredili na Tahrirju. Tabor pred vojaškim poveljstvom je deloval kot monitor in je bil sijajno organiziran ter popolnoma avtonomen. Vodo so vozili z velikimi cisternami, delovale so ljudske kuhinje, organizirana je bila medicinska oskrba, napeljali so električne kable in brezžični internet ter organizirali prostore za molitve. Pri tem so sodelovali profesionalna združenja, zasebna podjetja in politične stranke. Tam so bili šotori iz Darfurja, Kordofana, osrednjega Sudana, vzhoda, juga in severa. Vsi so živeli v sožitju. Spraševala sem se, kako je mogoče, da ljudje, ki so desetletja v konfliktu, delajo skupaj brez najmanjšega incidenta. Zakaj se borimo drug proti drugemu? Zaradi politične manipulacije nedemokratičnih režimov. Protesti so se nadaljevali, medtem pa so potekala pogajanja med vojaškim svetom in predstavniki gibanja. Vojska je včasih popustila, potem spet ne, civilni pogajalci so včasih prekinili pogajanja, pa jih potem spet obnovili … Pogajanja so se vlekla do začetka junija.

Zgodil se je pokol. Na 29. dan ramazana smo se na trgu postili. Policija in vozila hitrih enot so okrog štirih zjutraj vdrla v tabor. Zažgali so šotore skupin iz nekaterih delov države, iz Darfurja in Dongole, denimo. Ko so ljudje z otroki bežali iz šotorov, so jih potiskali nazaj v ogenj. Posiljevali so ženske in ubijali. Ubili so več kot sto ljudi. Mnogim so zvezali noge, jih obtežili s kamenjem in zmetali v Nil. Ampak Nil jih je vrnil in vsi so jih lahko videli. Hemeti je potem rekel, da to niso bile njegove enote. Toda prišli so z vozili hitrih enot in v njihovih uniformah. V Sudanu jim pravimo enote v senci, ker nihče ne ve, kdo natančno so. Vendar je bilo vsem jasno, da so v nekaterih segmentih vojske načrtovali napad in ga tudi izpeljali. To je bil strašen dan. Vendar nismo popustili.

Zdaj imamo zakonodajni svet, v katerem je deset civilistov in deset vojakov. Kljub našim protestom so bili med pogajalci sami moški. Postopoma bo oblast prešla v roke civilistov. Prvo leto prevladujejo vojaki, naslednje leto civilisti, tretje leto pa mora priti do normalnih volitev. Svet je imenoval predsednika vlade, ki je oblikoval vlado, ta pa zdaj poskuša delovati, a najprej je treba počistiti vso navlako, ki jo je za seboj pustil režim. Bašir je v vse javne službe nastavil svoje ljudi, ki ovirajo napredek. V sistemu je veliko korupcije. Urediti je treba temeljne stvari: zdravstvo, šolstvo in najhujšo revščino. Nekateri znaki so dobri. Denar je zdaj bolj stabilen, recimo.

Da. Nedvomno je bolje kot prej. Ampak treba je opraviti še veliko stvari. Na protestih je bilo več žensk kot moških in bile so bolj aktivne. Šle so na ulice, ker so zaradi konfliktov, nestabilnosti in revščine utrpele najtežje posledice. Moč odločanja so hotele vzeti v svoje roke. Na obrazih večine protestnikov se je videlo, da pripadajo generaciji, ki se je rodila, bila socializirana in je odrasla pod Baširjevim režimom. Niso bili starejši od trideset let. Oni so najbolj agresivna opozicija režimu. Ženske pa so imele zelo neposreden interes za osvoboditev, saj je režim žensko potisnil v podrejeno vlogo, ji omejil gibanje in ji predpisal obleko. Javni red je bil sovražen do žensk, zato so bile ženske v prvih vrstah. Ena podoba je postala ikona revolucije: mlado dekle je zagrabilo kadečo se pločevinko s solzivcem in jo zagnalo nazaj proti policiji. Tega v Sudanu nismo videli še nikoli prej. Toda s tem seveda še nismo dosegli enakopravnosti. Zdaj se moramo boriti za zastopanost žensk v vladi in organih odločanja, v katerih žensk praktično ni. Moški bi vse vzeli v svoje roke in pozabili, kdo je delal revolucijo in da so bile na ulicah ženske. V pisarnah, v katerih se odloča o prihodnosti Sudana, jih raje ne bi videli.

Normalnost smo ohranili tudi med protesti. Ženska univerza Ahfad je stara institucija, ki zagotavlja študij od diplome do doktorata in ima vpisanih 7000 študentk. Deluje od leta 1966. Naše diplome so najbolj cenjene v državi. K nam hodijo študentke iz konservativnih družin, ki ne želijo, da njihove hčerke obiskujejo spolno mešano univerzo v Kartumu ali druge akademske institucije. V Sudanu je trideset univerz, od tega je pet ali šest dobrih. V Združenih arabskih emiratih so med najboljšimi zdravniki diplomanti sudanskih univerz, sedanji predsednik vlade Abdala Hamdok je bil vodja ekonomske komisije Združenih narodov za Afriko.

Naša filozofija je, da znanje, ki ga posredujemo, ženskam omogoči osamosvojitev. To, kar delamo, je pomembno za emancipacijo celotne družbe. Ko se je začela revolucija, smo bili dva tedna brez predavanj. Vedeli smo, da utegne revolucija trajati dolgo in da lahko študentke izgubijo akademsko leto. Hotele so protestirati, osebje univerze tudi. Treba pa je bilo tudi študirati. Sklenili smo kompromis. Treba je bilo opraviti vse študijske obveznosti in sodelovati v revoluciji. Od devetih zjutraj do enih popoldan so bila predavanja, od enih do štirih revolucija.

Sudan je strateško območje migracij. Iz Vzhodne Afrike prihajajo migranti, za katere je Sudan končna destinacija ali pa tranzitna postaja. Tudi Sudanci se selijo po rednih in izrednih kanalih. Znotraj Sudana je stotisoče razseljenih oseb z različnih koncev države, v katerih so konflikti. Pri nas so tudi Sirci in Jemenci, ki jih država boljše obravnava kot Eritrejce in Etiopijce. Bašir je Sirce in Jemence imenoval brate in sestre ter jim je dal državljanstvo. Nova vlada pa bo vsem tujcem otežila poslovanje. To, da se ljudje premikajo sem in tja, sodi v človeško naravo. Seveda smo zaznali fobije evropskih držav, da bo zrušenje režima povzročilo migracije iz Sudana. Včasih se zdi, da Evropa nima nobenega drugega ključa za razumevanje sveta. Zdaj investira ogromne vsote v nadzor meja in zadrževanje migrantov v Afriki. Zaprli so meje Egipta in isto delajo v Sudanu. V Libiji je propadlo. Že leta 2009 so sprožili kartumski proces sodelovanja držav Afriškega roga z evropskimi institucijami za zaustavitev migracij iz Afrike. Režim je pobral denar in ga dal hitrim enotam Hemetijeve milice. Te so potem ljudi, ki so protestirali proti režimu, da bi si doma zagotovili dostojno življenje, pobijale in posiljevale. Hkrati so Hemetijeve milice same vodile ilegalno trgovino z migranti. Problem je režim, ne pa ljudje, ki bežijo pred njim. Če hočete ljudi zadržati, morate investirati v infrastrukturo in gospodarstvo, ki jim omogočata preživetje. Investiranje v državne milice ne reši ničesar.