»Trump bo zmagal,« sem rekel z neprikrito hudobijo.
»Ne govori tega,« je rekla prijateljica Julie, s katero sem v političnih polemikah že več kot desetletje. »Leta 2000 si rekel, da bo zmagal Bush, in potem je bilo res tako. Ampak letos je tako ali tako drugače. Trump ne more zmagati. Niti v teoriji. Hillary bo predsednica Amerike.«
Proti zdravi pameti
Tako kot pred leti pri Bushu je zavzdihnila, da če pa bo drugače, se bo odselila v Kanado. To je stavek, ki ga je v Ameriki med demokrati danes mogoče slišati zelo pogosto. Saj ne, da bi mislili resno. Bolj kot načrtovanje potovanja v sosednjo državo napoved izraža nejevero nad razvojem politične dinamike v državi. V resnici na ameriški levici vlada prepričanje, da Donald Trump ne more in ne sme zmagati. Bilo bi proti vsem pravilom zdrave pameti. Takšno prepričanje pa je nepričakovano slišati tudi od republikancev na desnici, kjer je celo nekaj senatorjev in članov kongresa javno izjavilo, da bodo kot prepričani konservativci raje glasovali za liberalno Hillary Clinton kot za kandidata svoje stranke.
Trump ima od vsega začetka svojega pohoda v politiko proti sebi dva velika strankarska aparata, večino medijev in zdravo pamet. Pa vendar je do zdaj z levo roko počistil z vsemi nasprotniki znotraj lastne stranke in se z enako robatostjo prezirljivo lotil demokratske nasprotnice.
Julie je rekla, da se mu to ne bo izšlo.Križem sem jo pogledal. »Greš stavit 20 dolarjev?«Prikimala je, da kadarkoli. »Kaj pa sto?«
Udarila sva v roke. Jaz sem dal sto dolarjev na Trumpa, ona na Hillary. Odločitev ni bila preprosta. Ko se bodo na koncu glasovi sešteli, se bo za nazaj zdelo, da je bil od vsega začetka možen samo en izid. Zdaj pa je zanesljivosti v napovedi še manj, kot je je bilo pred osmimi leti, ko je v nasprotju z željami vodstva svoje demokratske stranke za predsednika kandidiral Barack Obama. Ameriški predvolilni boj je praviloma simetričen. Na eni in na drugi strani običajno uporabljajo iste strategije prepričevanja in se razlikujejo samo po ideoloških drobnarijah. Letos je drugače.
Hillary Clinton v svoji predvolilni kampanji dela vse po pravilih. Tudi v svojem govoru med nominacijo se je držala pozitivnega sporočila, da je Amerika najbolj veličastva država na svetu, ki bo pod njenim vodstvom še okrepila vodilno vlogo tožilca, sodnika in varnostnega organa celotnega planeta. Kot izkušena političarka ve, kako se vodi velika država, in njenih državljanov ne bo izpostavila velikim tveganjem.
Julie, ki je pravnica, misli, da mora sistematično vlečenje razumnih potez pripeljati do razumnega rezultata. Čeprav je politika Clintonove preveč konservativna za njene liberalne ideje o družbi, je stavila nanjo, ker vedno glasuje za demokrate, alternativa se ji zdi grozna, svojega glasu pa ne bi rada vrgla proč za kandidata kakšne marginalne stranke, ki v ameriškem volilnem sistemu nima nobenih možnosti.
Donald Trump se ne drži nobenih pravil in krši vse zakone razumnega vedenja. Po mojih izkušnjah na volitvah zmagujejo politiki, ki delajo vse narobe. Zato sem stavil nanj, čeprav trezna politična analiza govori, da bo v dvoboju brez velikih težav zmagala nasprotnica. Njegovo osnovno sporočilo je diametralno nasprotno sporočilu Hillary Clinton. »Amerika je propadla.« Zgraditi jo je treba na novo. To bi moralo večino Američanov odvrniti od gradbinca iz New Yorka, ker v politiki ne marajo negativnih sporočil. Tudi sicer je opisovanje katastrofičnega stanja kateregakoli okolja nezaželeno in velja za jamranje. Še smrt Američani razumejo kot priložnost za preživele.
Beli in razočarani
Vendar je njegovo sporočilo naletelo na prijazna ušesa pri belih Američanih srednjih let, ki se jim zdi, da je njihova Amerika propadla. Teh pa je presenetljivo veliko tudi med volilci, ki glasujejo za demokrate. Nasprotovanje trgovinskim sporazumom so hitro razumeli milijoni delavcev, ki so izgubili službe zato, ker so se njihove tovarne preselile v Mehiko ali v Azijo. Ameriški srednji razred je temeljil na delu v najbližji tovarni, ki je dajala dovolj dohodka za najem kredita za družinsko hišo, nakup dveh avtomobilov in šolnino za dva ali tri otroke. To je zagotavljalo stabilnost družbe. Milijoni so to stabilnost izgubili in glasujejo za Trumpa, ki obljublja ukinitev sporazumov in zmerni izolacionizem.
Nezadovoljstvo, ki se nabere okrog propadlih industrijskih centrov, je dober temelj za politika, ki kot milijarder pred publiko uporablja govorico fizičnega delavca med kolegi na gradbišču. Od tega, da se Amerika vpleta v svetovne konflikte, nimajo ljudje v propadajočih mestih v osrčju države nobenih koristi in z veseljem slišijo, da se bo naslednji predsednik raje ukvarjal z domačini problemi. Čeprav vedo, da morda ne misli resno in da njihovega položaja ne bi niti znal niti zares hotel spremeniti. Vendar zveni, kot da razume njihovo razočaranje nad tem, da so izgubili službo, da so manjšine uspešnejše od bele večine in da na vodilnih položajih ženske izpodrivajo moške. Razočaranci glasujejo za svoj interes in z veseljem sprejmejo argument, da so za nizke plače in pomanjkanje dela krivi tujci, ki nekaznovano prehajajo mejo brez dokumentov, in korporacije, ki delovna mesta izvažajo v države, od koder oni prihajajo.
Trump deluje prepričljivo med ljudmi, ki jim je visoka politika deveta skrb. Obljuba, da bodo stvari spet takšne, kot so bile včasih, je dovolj atraktivna, da je popolnoma razdejala udobni konservativizem republikanske stranke. Pravica do splava in poroke istospolno usmerjenih so prepustile mesto bolj neposrednim temam. Ljudje brez perspektive so tudi hitro razumeli, da je bil napad na Irak posledica objestnosti politične elite, ki je ravnala, kot da zanjo ne veljajo običajni zakoni. V krajih, kjer je že preživetje uspeh, je popolnoma razumno zvenela ideja, da so z ubojem Sadama Huseina uničili še eno državo, za katero morajo skrbeti davkoplačevalci, namesto da bi se njihova država ukvarjala z njimi.
Vendar je Trump s svojo sproščeno nepredvidljivostjo daleč presegel običajne meje ekscentričnosti v predvolilnih kampanjah. Iz psovanja je naredil sprejemljivo politično govorico. Ameriške politične resničnosti ne gre presojati po izjavah v obdobju pred volitvami, ker se bolj držijo pravil televizijskih spektaklov kot pa ritualov demokratičnega dogovarjanja. Vendar je republikanski kandidat pri režiji svojega spektakla segel čez vse pregrade spodobnosti. V politični govorici države, kjer ima en stavek predsednika moč, da začne svetovno vojno, so običajno zelo pazljivi pri izbiri besed. Napačno formuliran stavek, uporaba vulgarnosti in tudi samo nerodnost pri opravičilu je že marsikatero javno osebo stala položaja ali vsaj sprožila niz polemik, v katerih je morala do onemoglosti pojasnjevati, da besede sploh ne izražajo tega, kar ona v resnici je, in da je stavek, ki ji je ušel v trenutku nepazljivosti, v popolnem nasprotju z njenimi siceršnjimi nazori.
Takšna so pravila v ameriški politiki. Imaš svobodo govora in lahko govoriš neumnosti, vendar boš potem svobodo govora moral uporabiti za to, da se boš opravičeval in pojasnjeval, dokler se vsi ne bodo naveličali. Obstaja pa nekaj besed v slovarju in nekaj besednih zvez, pri katerih tudi opravičevanje ne pomaga. Neustrezna beseda za temnopoltega državljana lahko zapečati politično kariero. Izjave, ki jih je mogoče razumeti kot rasistične, sovražne do nasprotnega spola ali trenutnega razpoloženja javnosti do istospolno usmerjenih državljanov, sprožijo blokado, ki jo je težko razbiti.
Za newyorškega zidarja nebotičnikov to ne velja. Prav nasprotno. Trump sistematično v vulgarnem jeziku govori popolnoma nesprejemljive stvari, zagovarja stališča, ki so v preočitnem nasprotju s strogimi zakoni politične korektnosti, in se na osrednjem političnem odru vede kot grobijan brez vsakršnih zadržkov ali manir. Že pred meseci bi moral končati kot karikatura v večernih satiričnih televizijskih oddajah. Namesto tega je glavni akter v vseh najbolj resnih političnih razpravah o prihodnosti Združenih držav. S kršitvijo vseh pravil lepega vedenja je priplezal do položaja, od koder mora stopiti samo še eno stopnico višje in bo zasedel najbolj vpliven politični položaj v državi. To je imelo nenavaden učinek tako na republikansko kot na demokratsko stranko.
Dve stranki za ceno ene
V improvizirani stavnici na vrtu hiše v Brooklynu je bilo nelagodje na obeh straneh. Meni se kot zunanjemu opazovalcu Trump zdi skrajno zanimiv politični eksperiment sodobne Amerike, ki je nase usmeril vso pozornost, vendar v resnici nisem prepričan, da lahko nabere dovolj elektorskih glasov za selitev v Belo hišo. Julie se boji, da bo hladna politična preračunljivost Hillary Clinton volilce odvrnila od pametne odločitve. Oba sva imela simpatičen občutek, da sva morda stavila na poraženca.
Ravnokar sem se vrnil iz Filadelfije, kjer je bila konvencija demokratske stranke, na kateri so Hillary Clinton razglasili za uradno kandidatko stranke za predsednico države. V mestu je bilo 42 stopinj in stoodstotna vlaga v zraku. Tropsko vzdušje v močvirju med dvema velikima rekama je odsevalo napetost na konvenciji. Iz klimatiziranih prostorov velikega športnega centra, kjer je deset tisoč delegatov z discipliniranostjo Severnih Korejcev dvigovalo napise z imeni govorcev na odru in politične slogane, se je politika preselila tudi na ulice. Privrženci Bernija Sandersa so v parkih zahtevali, da osrednje mesto v stranki zavzame njihov kandidat, ne pa Hillary Clinton. Sanders je s svojo za ameriške razmere skoraj revolucionarno retoriko med demokrati povzročil podobno zmedo kot Trump med republikanci. Okrog tisoč njegovih delegatov je na konvenciji motilo urejen tok politične propagande s svojimi plakati, na ulicah pa so demonstrirali z odločnostjo politične struje, ki je v prvem krogu volitev dobila skoraj polovico glasov. Zunaj je bilo nekaj tisoč ljudi, ki so trdili, da je Hillary Clinton uzurpirala njegov položaj.
»Sanders je v resnici zmagoviti predsedniški kandidat,« mi je zagotovil aktivist George Philips, ki mu je na glavi ostalo še petnajst sivih las. Potegnil jih je čez celo plešo in jih zadaj spel v čopek. V alternativnih politikah je aktiven že nekaj desetletij. »Politični aparat demokratske stranke je sistematično sabotiral njegove možnosti, čeprav bi moral biti nevtralen. Sistem je prirejen tako, da zmaga tisti, ki ima na svoji strani Wall Street in interese finančne industrije.«
Bilo je nekaj očitnih znakov, da je vodstvo stranke že na začetku stopilo na stran Hillary Clinton in da je bil rezultat vsaj nekoliko prirejen. Vendar je ona pač zmagala in Sanders, ki je deklariran ameriški socialist, je moral ta večer na odru konvencije svoje privržence pozvati, naj se potolažijo. Hillary Clinton je postala uradna kandidatka demokratske stranke in on jo je s stisnjenimi zobmi podprl. Ljudje, ki so eno leto prostovoljno delali zanj, zbirali sredstva in organizirali zborovanja proti njegovi nasprotnici, so se morali pripraviti na to, da bodo svoje glasove oddali njej. Večina jih je bila pripravljena to storiti, ker je na drugi strani nad politiko visela dolga senca Donalda Trumpa, ki je s privoščljivim režanjem izražal razumevanje za njihovo stisko.
Pričakovali bi, da bo pritisk strankarske levice demokrate potisnil iz desnega centra, kamor jih je pripeljal Bill Clinton, proti levici. Vendar so bili prizori na konvenciji v Filadelfiji daleč od tega. Govorci so se drug za drugim vedli, kot da so na konvenciji republikanske stranke, preden jo je Donald Trump vzel v svoje roke in zamešal vse njene politične registre. Domovina, vojska in nacionalizem – to so bile osrednje teme večine govorov.
Upokojeni general marincev John Allen je ob zvokih vojaškega bobna s seboj pripeljal celo četo generalov, admiralov in veteranov iraške in afganistanske vojne. Allen je bivši poveljnik zavezniških sil v Afganistanu. V svoji pisarni v Kabulu je obiskovalcu vzbudil vtis mirnega in treznega vojaka, ki ga ideologija ne zanima. Na odru v Filadelfiji je grmel, kot da je ravnokar z bazuko v roki skočil iz jarka.
»Američani od bojnih polj do prestolnic naših partnerjev in zaveznikov ter svobodni ljudje vsega sveta v Ameriki vidijo zadnje upanje za svobodo in mir za vse človeštvo.« In po tem morda nekoliko pretiranem stavku je zarjovel: »Mi smo najbolj veličastna država na tem planetu. Verjamemo v Hillary Clinton kot v pravično in močno voditeljico proti silam sovraštva, proti silam kaosa.« To bi tudi v manj bizarnih okoliščinah zvenelo prenapeto. Vendar je podobne reči v svojem govoru v bolj uglajenih tonih govoril tudi Barack Obama. Preveden v vzhodnoevropske jezike je tudi on zvenel nacionalistično. Vendar ni šel tako daleč kot Allen, ki je napovedoval vojno.
»Tistim, ki delajo proti miru, civilizaciji in svetovnemu redu, pravim, da se jim bomo zoperstavili, našim sovražnikom pa, da vas bomo preganjali tako, kot zna samo Amerika. Islamski državi in drugim pa, da vas bomo porazili.«
To sicer niso neobičajna stališča v ameriški politiki. Vendar običajno prihajajo iz vrst republikanske stranke. Bog, domovina in vojska so njihove vrednote. Demokrati so se na svoji konvenciji vedli kot pravoverni republikanci.
Podpredsednik Joe Biden, ki je sicer umirjen politik brez ekstremističnih nazorov, je na koncu svojega govora prav tako rjovel in se skliceval na boga.
»Enaindvajseto stoletje bo ameriško stoletje,« je kričal v množico. »Sveta ne vodimo samo z zgledom naše sile, ampak tudi s silovitostjo našega zgleda. Mi smo Amerika. Pred nami ni nikogar. Mi smo lastniki ciljne črte. Ne pozabite. In naj bog obvaruje naše vojake. Mi smo Amerika.«
Demokrati so izračunali, da bodo lojalni volilci stranke glasovali za Hillary Clinton, da pa bodo mnogi volilci Bernija Sandersa morda ostali doma. Razočarani starejši beli moški bodo šli s Trumpom. Vendar je med republikanci zelo veliko zmernih ljudi, ki bi radi šli na volitve, ker to razumejo kot patriotsko dejanje, vendar ne morejo glasovati za Trumpa niti z zatisnjenim nosom, ker se jim to zdi preveč neumno. Zato so demokrati prevzeli republikansko politično govorico. Z nekaj kozmetičnimi popravki bi govor Hillary Clinton lahko izpeljal katerikoli sredinski republikanec na njihovi konvenciji v Clevelandu. To je morda največji uspeh Donalda Trumpa. Republikansko stranko je razbil na kose in jo obrnil proti kandidatu, ki ga je sama izvolila, iz demokratov pa je naredil republikansko stranko.
Na volitvah bi moral po vsakršni logiki ostati brez volilcev. Pa vendar.
Moja stava temelji na pravilnem ugibanju leta 2000, da bo neumni George W. Bush na predsedniških volitvah premagal pametnega Ala Gora. Temelji na izkušnji z volitev v Izraelu, kjer je zmagal Benjamin Netanjahu. Po vseh napovedih bi moral zmagati Nobelov nagrajenec Šimon Peres. Peres je bil uglajen državnik z dolgoletnimi političnimi izkušnjami in spektakularnimi političnimi stiki. Bil je eden od arhitektov mirovnega sporazuma, ki je Izraelu prinesel mir, Palestincem pa zgolj obljubo morebitne države. Podprl ga je Bill Clinton, za njega je navijalo tedanje vodstvo Evropske unije, podporo mu je izrazil tudi egiptovski predsednik Hosni Mubarak.
Netanjahu je v svoji kampanji o Izraelu govoril kot o uničeni državi, ki jo je treba obnoviti. To je uspešna strategija, ki ne velja samo za prejšnje stoletje. Z isto retoriko poražene veličine je na Madžarskem večkrat zapored zmagal Viktor Orban, lani pa na Poljskem stranka Jaroslawa Kaczynskega, ki je državo z največjo gospodarsko rastjo v Evropi predstavil kot ogroženo in razdejano ruševino. Na isti logiki temeljita uspeh Marine Le Pen v Franciji in Frauke Petry v Nemčiji. Vaš svet se podira, pridružite se nam.
Trump nam je veliko bližje, kot se zdi. Le da ima za seboj državo, ki je velika kot kontinent, in zaradi tega zveni veliko bolj glasno.
