Uboji političnih nasprotnikov nekdanje Jugoslavije so dolgo ostali tema, ki se je nemške oblasti niso hotele ali mogle lotiti. Šlo je za sistematične likvidacije, ki jih je izvajala Udba, večinoma na območju Zahodne Nemčije. Številne žrtve so bili hrvaški emigranti, ki so veljali za glasne nasprotnike jugoslovanskega režima, vendar so bili med njimi tudi emigranti iz drugih republik.
Z zamudo več kot tridesetih let je bilo pravici le zadoščeno v primeru umora Stjepana Đurekovića. Đureković je bil nekdanji direktor v hrvaški naftni družbi Ina, v Nemčijo pa je prebegnil leta 1982 in se tam povezal z emigrantskimi nacionalističnimi skupinami. Prelom se je zgodil leta 2008 z obsodbo Krunoslava Pratesa.
Prates se je v emigrantskih krogih uspešno predstavljal kot goreč nasprotnik Jugoslavije, v resnici pa je deloval kot ovaduh Udbe in neposredno poročal Josipu Perkoviću. Njegova vloga je preiskovalce pripeljala do ključnih akterjev v vrhu jugoslovanske tajne službe.
Vrhunec sodnega pregona je bil odmeven proces v Münchnu. Leta 2016 sta bila tam nekdanja visoka uradnika Udbe Josip Perković in Zdravko Mustač obsojena na dosmrtno zaporno kazen. Sodišče je ugotovilo, da je Mustač naročil, Perković pa organiziral umor Stjepana Đurekovića leta 1983. Oba sta bila kasneje izročena Hrvaški, kjer prestajata prilagojeni zaporni kazni. Perkovićeva kazen znaša trideset let, Mustačeva pa štirideset.
Anatomija državnega terorja in ovire za pravosodje
Strukturo in metode delovanja tajnih služb so na münchenskem srečanju pojasnili strokovnjaki. Med njimi je bil tudi prof. dr. Christian Axboe Nielsen. Udba je med letoma 1946 in 1990 izvedla med osemdeset in sto atentatov po Zahodni Evropi in drugih delih sveta. Pri tem je pogosto uporabljala kriminalce iz jugoslovanskega podzemlja, kar je preiskave dodatno otežilo in umore pogosto prikazalo kot mafijske obračune.
Đurekovićev umor, izveden v okviru operacije z imenom "Dunav", je bil po mnenju preiskovalcev motiviran z njegovim poznavanjem finančnih malverzacij v Ini. V te naj bi bil vpleten sin vplivnega jugoslovanskega politika, zato je Đureković postal neposredna grožnja za sam politični vrh države. Sodelovanje znotraj emigrantskih skupin in izdaja s strani zaupnikov sta bila ključna elementa Udbinega načina delovanja.
O številnih izzivih za nemške preiskovalce je za hrvaški Jutarnji list spregovoril sodnik dr. Manfred Dauster, ki je vodil proces proti Perkoviću in Mustaču. Glavno oviro sta predstavljala nedostopnost arhivov v državah naslednicah Jugoslavije in odpor tamkajšnjih oblasti. Mnogi nekdanji agenti Udbe so namreč po razpadu države nadaljevali kariero v novonastalih obveščevalnih službah in tako ščitili sebe ter svoje nekdanje kolege.
Mednarodna razsežnost in upanje za žrtve
Pomen razjasnitve teh zločinov so poudarili tudi drugi udeleženci srečanja. Med njimi sta bila novinar Philipp Grüll in Robert Zagajski. Slednji je predstavil perspektivo družin žrtev. Desetletja negotovosti in iskanja resnice so pustila globoke brazgotine, zato so sodni epilogi izjemnega pomena za zadoščenje.
Nemčija se je v preteklosti soočala z očitki, da je nad interese žrtev postavljala politično pragmatičnost. Nekdanji državni sekretar na zunanjem ministrstvu Klaus von Dohnanyi je to držo nekoč označil za »politiko z umazanimi rokami«. Zdi se, da so včasih zamižali na eno oko pred zločini na svojem ozemlju v zameno za politično stabilnost in dobre odnose z Jugoslavijo.
Da pravici ni mogoče večno bežati, dokazujejo tudi novejši primeri. Leta 2023 sta bila v Belgiji Veselin Vukotić in Andrija Drašković obsojena na dosmrtni zapor zaradi umora kosovskega aktivista Enverja Hadrija leta 1990. Tudi ta primer potrjuje, da se storilci in naročniki niti desetletja po zločinih ne morejo počutiti varne, kar daje upanje družinam žrtev, katerih primeri še niso razrešeni. Medtem ko nemško in belgijsko pravosodje dosegata pomembne preboje, pa vprašanje odgovornosti za zločine slovenske Udbe ostaja v veliki meri odprto.