Medtem ko ameriški predsednik Donald Trump pravi, da si bodo ZDA »zaradi nacionalne varnosti« priključile Grenlandijo, »zlepa ali zgrda«, sta njegova zunanji minister Marco Rubio in podpredsednik James David Vance v Washingtonu gostila zunanja ministra Danske Larsa Lokkeja Rasmussena in zunanjo ministrico Grenlandije Vivian Motzfeldt. Pogovori, za katere so si v Københavnu in Nuuku dolgo prizadevali, so trajali samo 50 minut. Gre za prvo takšno srečanje, čeprav je Trump že decembra 2024, kmalu po ponovni izvolitvi, izjavil, da si namerava priključiti to avtonomno ozemlje Danske, ki je tudi del Nata.
Po prepričanju danske premierke Mette Frederiksen naj bi bilo srečanje treh zunanjih ministrov in ameriškega podpredsednika v Washingtonu »odločilno«. Prejšnji teden je posvarila, da bi ameriški napad na Grenlandijo pomenil konec Nata in »konec vsega«. Nemški podkancler in finančni minister Lars Klingbeil govori o koncu čezatlantskega zavezništva, torej o koncu evropskega varnostnega sistema, kakršen se je vzpostavil po drugi svetovni vojni, ko so ZDA postale varuh demokratičnih evropskih držav.
Te se medtem odzivajo tako in drugače. Ne le Danska, tudi več zahodnoevropskih držav, med njimi Švedska, je te dni poslalo del svoje vojske na Grenlandijo. Francija je sporočila, da bo na otoku 6. februarja odprla konzulat. Nemčija pravi, da česa takšnega ne načrtuje.
Evropa poskuša na lep način
Danska vlada ponuja Združenim državam sodelovanje pri arktičnem raziskovanju in izkoriščanju naravnih bogastev Grenlandije. A očitno za Trumpa to ni dovolj. Vprašanje je, koliko je še manevrskega prostora za diplomacijo ob kategoričnih izjavah Bele hiše, da bo Grenlandija postala del ZDA.
Evropski diplomati, ki prisegajo na ozemeljsko nedotakljivost Danske, poskušajo na lep način ustaviti Trumpa, od katerega sta še vedno odvisni varnost Evrope in usoda Ukrajine. Predvsem mu poskušajo omogočiti, da bi na koncu glede Grenlandije doma naredil dober vtis, tako da bi ZDA lahko dobile več možnosti za izkoriščanje redkih mineralov na tem največjem otoku na svetu, evropske države pa bi več investirale v varnostni sistem Arktike. Generalni sekretar Nata Mark Rutte je tako v ponedeljek govoril o ruskih in kitajskih težnjah po Arktiki ter o nujnosti, da se poskrbi za njeno večjo varnost ob sodelovanju Natovih držav. Grenlandija, ki je del Arktike, je strateško zlasti pomembna za Rusijo, saj lahko njene jedrske podmornice tudi iz Sibirije mimo Grenlandije zelo hitro pridejo v Atlantik.
ZA ZDA šest odstotkov Grenlandcev
V Beli hiši zdaj trdijo, da Danska in Evropa ne storita dovolj, da bi ustavili rusko in kitajsko aktivnost na območju Grenlandije. Sami prebivalci Grenlandije zanikajo, da se je ruska in kitajska aktivnost na njihovem območju povečala. Prepričani so, da gre Trumpu samo za naravna bogastva njihovega otoka. Le šest odstotkov jih je za priključitev k ZDA.
Politiki Grenlandije – ki je stokrat večja od Slovenije, a ima le 56.000 prebivalcev – pa prioritete ne vidijo več v neodvisnosti, ampak v tem, da ostanejo del Danske. Premier Grenlandije Nielsen, ki se je pred tem prav tako zavzemal za neodvisnost, je zdaj dejal: »Če bi morali izbrati med ZDA in Dansko, bi izbrali Dansko.« Trump se je odzval takole: »Ne vem, kdo je to. A to (kar je rekel) bo zanj velik problem.« V sredo je na družbenem omrežju tudi zapisal: »ZDA potrebujejo Grenlandijo zaradi nacionalne varnosti. Nato, ki nam mora pri tem pomagati, bo postal veliko močnejši in učinkovitejši z Grenlandijo v rokah ZDA. Vse, kar bi bilo manj, je nesprejemljivo.«
Sicer Danci in prebivalci Grenlandije poudarjajo, da imajo ZDA po sporazumu iz leta 1951 pravico do vojaških baz na Grenlandiji, prav tako lahko pošljejo svoje vojaško ladjevje v vode Grenlandije, da bi jo varovalo pred Rusijo in Kitajsko. ZDA lahko tudi neovirano delujejo na Grenlandiji na gospodarskem in znanstvenem področju. A vse to je za Trumpa premalo, ker očitno hoče narediti ZDA večje tudi v geografskem smislu.