Estonska digitalna država naj bi bila kot dobro krojena obleka, v resnici pa vse bolj spominja na lateksni kostum, ki tišči na napačnih mestih, povzroča nelagodje in zahteva stalne popravke. Navzven jo predstavljajo kot sodobno in privlačno, a ob podrobnejšem pogledu postanejo šivi in zaplate vse bolj očitni, za estonsko javno mrežo ERR piše Nils Niitra, svetovalec v PR-agenciji Powerhouse in dolgoletni novinar.
Ljudem je bila prodana ideja vitke države – manj papirja, manj uradnikov in manj nepotrebne birokracije. Digitalna država naj bi delovala kot energetsko učinkovit aparat: hitreje, varčneje in z manj okvarami.
V resnici pa je postala obsežen sistem, ki nenehno potrebuje vzdrževanje, porablja vedno več denarja in ne daje občutka, da je država enostavnejša ali cenejša.
Državna IT-poraba brez pravega nadzora
Zanesljiv pregled nad porabo za informacijsko tehnologijo v Estoniji je težko dobiti. Avtor je analiziral državna plačila in identificiral približno 80 IT-podjetij, ki sodelujejo pri državnih projektih.
Podatki kažejo, da je javni sektor leta 2023 zasebnim IT-podjetjem plačal več kot 161 milijonov evrov, leta 2024 pa že več kot 171 milijonov. Ob tem država ni zmanjšala lastnega IT-aparata – nasprotno, ta se je še povečal.
Leta 2024 je sedem največjih državnih IT-centrov zaposlovalo 1743 ljudi, njihov skupni proračun pa je leta 2025 znašal približno 187 milijonov evrov. To odpira vprašanje, kje so dejanski prihranki za davkoplačevalce, če država hkrati povečuje lastne zmogljivosti in zunanje izvajanje.
Odvisnost od zasebnih podjetij
Velik del denarja se steka v nekaj velikih podjetij. Leta 2024 je največ prejel Nortal (26,87 milijona evrov), sledila sta Helmes (17,75 milijona) in Trinidad Wiseman (8,59 milijona). Skupaj so ta podjetja prejela več kot 53 milijonov evrov.
Hkrati so nekateri vodilni v teh podjetjih donirali političnim strankam, čeprav so ti zneski majhni v primerjavi z njihovimi prihodki iz državnih pogodb.
Po mnenju avtorja se je razvil odnos odvisnosti. Podjetja so odvisna od državnih naročil, država pa od njih, saj imajo ključne sisteme v svojih rokah. To pomeni, da jih ni mogoče enostavno zamenjati, kar dodatno utrjuje ta krog.
Kljub velikim vlaganjem ni opaziti izboljšanja kakovosti, nasprotno – pojavljajo se številne napake in neuspešni projekti.
Kot primer avtor navaja informacijski sistem SKAIS2 za področje sociale, ki se razvija že od začetka leta 2010. Do leta 2022 je projekt stal 14 milijonov evrov, dodatnih osem milijonov pa je bilo porabljenih za uvedbo, vendar sistem še vedno ni deloval.
Zdaj se govori že o novi generaciji sistema, pri čemer naj bi ponovno porabili milijone evrov.
Dobra in slaba digitalizacija
Prava digitalizacija pomeni poenostavitev procesov. Tak primer je estonski davčni sistem, ki dejansko deluje učinkovito.
Slaba digitalizacija pa pomeni, da se stari birokratski procesi preprosto prenesejo na zaslon. Namesto da bi se vprašali, ali so določeni postopki sploh potrebni, se ustvarjajo novi sistemi, obrazci in projekti.
Veliki državni IT-centri so po mnenju avtorja postali skoraj mini ministrstva, ki upravičujejo svoj obstoj z novimi projekti, kar povečuje stroške.
Digitalni parazit
Avtor zaključuje, da bi morali oceniti, ali so IT-naložbe dejansko zmanjšale delo uradnikov, skrajšale postopke ali omogočile ukinitev starih sistemov.
Če na ta vprašanja ni jasnih odgovorov, potem ne gradimo učinkovite države, temveč financiramo »digitalnega parazita«, ki porablja javni denar.
Po Niitrovem mnenju estonska digitalna država ni več zgodba o uspehu, temveč drag sistem odvisnosti, katerega stroške na koncu vedno nosijo davkoplačevalci.
