Prodaje in nakupi ozemelj med državami so bili nekdaj dokaj običajni, za takšne posle pa še danes ni nobene pravne ovire. Noben mednarodni sporazum, listina ali konvencija prodaje ne prepoveduje, če bi se kupec in prodajalec za posel dogovorila; sicer s pomembnim dodatkom iz ustanovne listine OZN, da se mora s tem strinjati tam živeče prebivalstvo.
Vzroki, da se to ne dogaja več, pa niso le v tem pogoju. Če odmislimo kolonialistične podtone, je prodaja ozemlja predvsem postala nesprejemljiva za državljane, s tem pa tudi za politike, pravijo strokovnjaki. Vprašanje ozemlja je namreč za javnost silovit motivacijski dejavnik, kot navsezadnje dobro vemo v Sloveniji in na Hrvaškem.
»Stroški občinstva« so za politiko previsoki
John F. Coyle s pravne fakultete Univerze v Severni Karolini denimo piše o sporu med Kanado in Dansko o otoku Hans v Arktičnem morju. To je bolj skala kot otok, velik je kak kvadratni kilometer, brez prebivalcev in strateške vrednosti, pa vendar se državi o njegovem lastništvu ne moreta dogovoriti. Ali pogoditi. »In se verjetno ne bosta, kajti vsaka vlada ocenjuje, da bi bila politična cena prodaje ozemlja tekmecu večja od vsake vsote, ki bi ji jo lahko ponudili, piše Coyle.
»Politična znanost uporablja izraz 'stroški občinstva', s katerim opisuje kazen, ki doleti državnega voditelja, ko javnost ocenjuje, da je v mednarodnem sporu popustil. In ko gre za spor o ozemlju, je strošek lahko posebno visok, vključno z odstranitvijo s položaja. Kajti ozemeljski spor z drugimi državami javnost očitno spravi na noge drugače kot preostali mednarodni spori,« piše Coyle. Obstajajo dobri dokazi o tem, da so ozemeljska vprašanja za domačo javnost vedno poglavitnega pomena, dodaja.
Isti kupec v vseh petih največjih poslih v zgodovini
V tem naj bi se torej skrival glavni razlog, da je danes nemogoče videti prodaje in nakupe ozemelj, kot se je dogajalo nekoč. In ti posli so bili zares velikanski. Deset največjih je naslednjih – pri čemer velja dodati, da bi bil ameriški nakup 2,166 milijona kvadratnih kilometrov velike Grenlandije največji v zgodovini.
1. Louisiana (2,14 milijona km²): Napoleon je ozemlje leta 1803 prodal ZDA, ker ga ni mogel več nadzirati in je potreboval denar za evropske vojne. Ozemlje je bilo precej večje od današnje Louisiane in predstavlja več kot četrtino današnjih celinskih ZDA (brez Havajev in Aljaske).
2) Aljaska (1,7 milijona km²): Prav Aljaska je drugi največji ozemeljski posel med državama v zgodovini. Rusija jo je leta 1867 prodala ZDA po porazu v krimski vojni zaradi ocene, da bi jo težko branila v vojni z Veliko Britanijo, in ker je potrebovala denar.
3) Kalifornija, Nevada, Utah, Arizona (1,36 milijona km²): Mehika je leta 1848 ozemlje prodala ZDA, a ne prostovoljno, temveč v okviru pogajanj po porazu v vojni.
4) Filipini (300.000 km²): Ameriški nakup Filipinov od Španije leta 1898 je bil del razpleta vojne med državama, ki se je končala z zmago ZDA.
5) Florida (200.000 km²): Tudi v tem poslu leta 1819 je šlo za ameriški nakup od Španije v zameno za dogovor o meji v takratnem španskem Teksasu. Vseh pet največjih nakupov ozemlja v zgodovini so torej opravile ZDA.
6) Acre (142.800 km²): Bolivija je ozemlje te današnje brazilske zvezne države prodala leta 1903 in dobila poleg denarja tudi 3000 kvadratnih kilometrov brazilskega ozemlja in železniške povezave.
7) Estonija, Livonija, Ingrija, del Finske (100.000 km²): Švedska je Rusiji prodala ozemlja v okviru mirovne pogodbe leta 1721.
8) Jug Arizone in Nove Mehike (76.800 km²): Mehika je leta 1854 prodala ta ozemlja ZDA zaradi njihovih načrtov gradnje transkontinentalne železnice.
9) Gwadar (15.210 km²): Oman je ozemlje na drugi strani Omanskega zaliva prodal Pakistanu leta 1958.
10) Danska Zlata obala (12.000 km²): Ozemlje v današnji Gani je Danska prodala Veliki Britaniji leta 1850, ker je hotela zmanjšati stroške upravljanja kolonij.
