Te dni mineva 52 let, odkar je moral zaradi prisluškovanja vodilnim politikom demokratske stranke odstopiti ameriški predsednik Richard Nixon (1913–1994). Ta je med drugim, sicer po zelo dolgem omahovanju, končal ameriško vojaško posredovanje v Vietnamu in kot prvi predsednik ZDA obiskal komunistično Kitajsko, pomemben pa je tudi njegov prispevek k popuščanju napetosti v odnosih z ZSSR. A vse njegove dosežke, kamor bi lahko uvrstili tudi ustanovitev Agencije za zaščito okolja v ZDA, so zasenčile njegove laži, ko je dve polni leti – tudi pred televizijskimi kamerami – zanikal vpletenost v prisluškovanje demokratskim politikom.
Afera je izbruhnila junija 1972 z aretacijo petih »vodovodnih inštalaterjev«, ki jih je varnostnik zasačil ob vlomu na sedež demokratske stranke v stavbi Watergate. Eden od njih je bil nekdanji sodelavec Cie in FBI ter član Nixonovega volilnega štaba. Nixon je zatem odredil notranjo preiskavo v Beli hiši in po nekaj tednih – kot je trdil na televiziji konec avgusta 1972, deset tednov pred predsedniškimi volitvami – »ugotovil«, da nihče od njegovih sodelavcev ni bil vpleten v ta vlom, pri katerem naj bi šlo za preverjanje prisluškovalnih naprav. Pri Cii je dosegel tudi to, da so pri FBI opustili svojo preiskavo. Iz denarja, ki ga je pridobil za volilno kampanjo, pa je petim vlomilcem izplačal več sto tisoč dolarjev, da bi molčali o njegovi vpletenosti.
Dokumentov in magnetofonskih zapisov svojih pogovorov v Beli hiši »zaradi varovanja tajnih podatkov« ni hotel izročiti kongresni preiskovalni komisiji. Ko je vrhovno sodišče 24. julija 1974 od njega zahtevalo, da te dokumente in tonske posnetke izroči, je vedel, da je z njim konec. V enem od teh posnetih pogovorov v Beli hiši je namreč šest dni po izbruhu afere izrecno zahteval, da se prepreči FBI-preiskava.
Obuditev teorije o »globoki državi«
Danes ga poskuša rehabilitirati del privržencev Donalda Trumpa. Junija je podpredsednik J. D. Vance v Knjižnici Richarda Nixona v kalifornijskem mestecu Yorba Linda izjavil, da je bil republikanec Nixon žrtev spletk, s katerimi so ga hoteli odstraniti z oblasti, potem ko so ga Američani novembra 1972 z veliko prednostjo že drugič zapored izvolili za predsednika. Zmagal je v kar 49 od 50 zveznih držav, le v Massachusettsu ne. »Če veste, kako je globoka država dosegla strmoglavljenje Richarda Nixona, potem lahko vidite, da so prav te skupine, te institucije poskušale storiti nekaj podobnega z Donaldom Trumpom,« je dejal Vance.
Za večino Američanov je Nixonov odstop avgusta 1974 pomenil, da njihov politični sistem deluje in da živijo v demokratični državi, v kateri se štiri veje oblasti med seboj nadzirajo. Tisk in drugi mediji so v aferi Watergate odlično odigrali vlogo četrte veje oblasti, zaslišanja v kongresu pa je prenašala televizija. Takrat so tudi številni republikanski senatorji in kongresniki nastopili proti predsedniku države iz lastne stranke, ker je zlorabil svojo administracijo proti političnim nasprotnikom.
Primerjave med Nixonom in Trumpom
A danes se številni republikanski politiki, kot je Vance, s tem ne strinjajo. Nixona naj bi po krivici preganjali sodniki, zvočne posnetke pogovorov v Beli hiši pa naj bi napačno interpretirali. Steve Bannon, Trumpov svetovalec v njegovem prvem mandatu (2017–2021), pravi, da ga oblije kurja polt, ko vidi, kako »radikalno pravosodje z Donaldom Trumpom ravna podobno, kot je z Nixonom«. Rehabilitacija Nixona bi torej pomenila tudi razglasitev Trumpa za nedolžnega pri vsem, s čimer ima ali je imel opraviti na sodišču, vključno s poskusom državnega udara januarja 2021. Nekateri ameriški desničarji ob tem trdijo, da so demokrati z afero Watergate želeli doseči razveljavitev volitev iz leta 1972. Nixon naj bi bil trn v peti liberalni eliti na severovzhodu ZDA, ker naj bi bil izrazito protikomunistično usmerjen.
Sicer pa je Dwight Eisenhower, ko je leta 1952 postal republikanski predsedniški kandidat, postavil Nixona za podpredsedniškega kandidata prav zaradi njegovega protikomunizma – slavni general je na tak način želel pridobiti glasove ameriške skrajne desnice. Nixon, ki je bil takrat star približno toliko kot zdaj Vance, je tako najprej osem let zasedal položaj podpredsednika ZDA, a ni bistveno vplival na ameriško zunanjo politiko. Novembra 1960 ga je v finalu predsedniških volitev za las premagal demokrat John F. Kennedy, leta 1962 pa je Nixon izgubil še volitve za guvernerja Kalifornije. Ko pa je leta 1969 naposled le prišel v Belo hišo, si je antikomunist Nixon že od vsega začetka prizadeval za navezavo stikov s Kitajsko Mao Cetunga. Prav tako je izboljšal odnose z ZSSR Leonida Brežnjeva. Vsekakor je bil razmeroma uspešen predsednik, kar bi za Donalda Trumpa težko trdili.