Poslanci in lordi se bodo po minulih parlamentarnih počitnicah danes (v sredo) vrnili v westminstrsko parlamentarno palačo. To prinaša enega od najstarejših otoških političnih ritualov: državno odprtje parlamenta, med katerim ima monarh – formalni šef države – govor o politiki in zakonodajnem programu vlade, ki mu ga napiše vlada oziroma premier, ki je dejanski šef države. Prejšnje državno odprtje parlamenta, ki vključuje ceremonije, od monarha s krono do fanfar, je bilo julija 2024. To je bilo samo nekaj dni po parlamentarnih volitvah, na katerih so se laburisti pod vodstvom Keira Starmerja po štirinajstih letih vladavine konservativcev zavihteli na oblast z orjaško večino poslancev.
Kraljev govor v znamenju Starmerjeve krize
Manj kot dve leti kasneje bo odprtje v znamenju politične krize laburistične vlade, zlasti samega premierja Keira Starmerja, ki ga po laburistični polomiji na delnih lokalnih volitvah v Angliji, skupščinskih volitvah v Walesu in parlamentarnih na Škotskem poskušajo spodnesti v lastni stranki ter ga zamenjati. On sam, ki vztraja pri zavračanju pozivov k odstopu, in njegovi branilci upajo, da bo s kraljevim govorom, z vsebino in tonom, povečal svoje vse manjše možnosti za politično preživetje za krmilom vlade. Starmerju kritiki v stranki očitajo med drugim neizpolnjevanje ali vse prepočasno izpolnjevanje predvolilnih obljub.
Ena od izpolnjenih obljub bo vidna med novim državnim odprtjem parlamenta, ki se ga udeležujejo člani obeh zbornic, poslanske in lordske. Ta je vedno v lordski zbornici, ker monarh nima pravice vstopiti v poslansko zbornico, kar simbolično ponazarja, kdo so dejanski oblastniki. Med lordi, ki bodo poleg članov vlade in vlade v senci ter drugih poslancev prisluhnili kralju Karlu III., prvič v zgodovini ne bo tako imenovanih dednih lordov, ki so zadnjič sedeli v lordski zbornici konec aprila. Gre za eno najstarejših političnih ustanov ne samo v Britaniji, ampak na svetu, saj njeni začetki segajo v enajsto stoletje (dvodomni parlament se je pojavil šele v štirinajstem stoletju).
Ko jih je bilo največ,
jih je bilo več kot 800
Do začetka šestdesetih let dvajsetega stoletja so v lordski zbornici sedeli samo dedni lordi, ki jih je bilo več kot 800. Velika večina je bila politično bolj ali manj izrecno naklonjena konservativni stranki. Ko so se jim pridružili imenovani, ki jih predlagajo premierji, je število članov lordske zbornice naraščalo. Na prelomu tisočletja jih je bilo že okoli 1300. Večja parlamentarna zbornica je bila samo kitajski parlament s 3000 člani. Nekdanji laburistični premier Tony Blair jih je med prejšnjo reformo lordske zbornice za vedno poslal domov več kot 500, za vzorec pa jih je začasno ohranil 92. Pregnane dedne lorde je Blair nadomestil z imenovanimi dosmrtnimi lordi. Ko so leta 2010 prišli na oblast konservativci, ki so vladali dolgih štirinajst let, so si imenovani in dedni lordi lahko oddahnili ter brez strahu uživali svoje številne privilegije – od dremanja na usnjenih klopeh, ki so v lordski zbornici veliko udobnejše kot v poslanski, subvencioniranega prehranjevanja in pitja alkohola v številnih parlamentarnih lokalih do 323 neobdavčenih funtov (371 evrov) dnevnice za vsak dan, ko pridejo v parlament (ne oziraje se na to, koliko časa tam ostanejo).
Odhod dednih lordov na politično pokopališče zgodovine je med volilno kampanjo leta 2024 obljubil kasnejši volilni zmagovalec, vodja laburistov in premier Keir Starmer. To obljubo, ki trenutno ne zanima nikogar, je izpolnil. Toda v torek je vse zgolj zanimalo, kdaj bo sporočil, da se je zaradi vse večjega pritiska v lastni stranki odločil za odstop.