Danes je povprečna starost ukrajinskega vojaka približno 45 let, kar je bistveno več kot v večini zahodnih vojska. Ta podatek ni le statistična zanimivost, temveč jasen pokazatelj globokih demografskih in družbenih posledic dolgotrajnega konflikta, piše Le Monde.
Zakaj na fronto odhajajo starejši?
Ukrajina se že več let sooča z resnim pomanjkanjem človeških virov. Mlajše generacije so manj številčne zaradi demografskega upada, številni mladi pa so bodisi padli, ranjeni ali izčrpani po več zaporednih mobilizacijah. Država je zato razširila naborniški okvir: zakon dovoljuje služenje tudi moškim do 60. leta, v določenih primerih celo starejšim, če so zdravstveno sposobni in prostovoljno pripravljeni služiti.
Za mnoge starejše vojake odločitev ni posledica prisile, temveč občutka dolžnosti. Pogosto poudarjajo, da želijo zaščititi svoje sinove in vnuke, ali vsaj prevzeti del bremena, ki ga vojna nalaga mlajšim. V njihovih izjavah se ponavlja ista misel: »Če ne grem jaz, bo moral iti nekdo mlajši.«
Izkušnje namesto mladosti
Starejši vojaki prinašajo na bojišče življenjske izkušnje, disciplino in psihološko stabilnost. Mnogi so že služili vojsko v času Sovjetske zveze ali v prvih letih neodvisne Ukrajine. Nekateri imajo tehnično znanje, ki je dragoceno v sodobni vojni – od popravil vozil do upravljanja logistike.
A fizične omejitve so neizogibne. Dolgotrajni boji v jarkih, mraz, pomanjkanje spanja in nenehen stres so za starejša telesa še posebej naporni. Zdravniki in vojaški poveljniki opozarjajo, da je tveganje za poškodbe in dolgotrajne zdravstvene posledice bistveno večje.
Družbena cena dolgotrajne vojne
Prisotnost »dedkov« na fronti ima močan simbolni učinek. Na eni strani kaže na izjemno odpornost in enotnost ukrajinske družbe, kjer se obramba države dojema kot skupna odgovornost vseh generacij. Na drugi strani pa razkriva, kako visoko ceno država plačuje za svojo neodvisnost.
V številnih vaseh in mestih so delavnice, kmetije in lokalne skupnosti ostale brez starejših moških, ki so bili pogosto nosilci znanja in tradicije. Njihova odsotnost pušča praznino, ki jo bo po vojni težko zapolniti.
Pogled v prihodnost
Vprašanje, ki se vse pogosteje pojavlja, ni le, kako dolgo bo Ukrajina lahko nadaljevala vojno s takšno starostno strukturo vojske, temveč kakšna bo družba po njenem koncu. Ponovna integracija starejših veteranov, zdravljenje fizičnih in psihičnih ran ter obnova medgeneracijskega ravnovesja bodo izjemen izziv.
Ukrajinski »dedki« na fronti so danes eden najbolj pretresljivih obrazov te vojne. Njihova prisotnost ni znak militarizma, temveč skrajne nuje in opomnik, da je vojna dosegla točko, ko v boj kliče tudi tiste, ki bi si zaslužili mir.
