Cena letalske vozovnice je za žensko in moškega enaka, prav tako vstopnina v muzej, vozovnica za vlak ali postelja v hotelski sobi. Razlika se začne kazati šele pri izbiranju med ponudbami. Najcenejši let pristane ob polnoči, ugoden hostel stoji daleč od središča, do njega vodi slabo osvetljena ulica, zadnji avtobus pa odpelje pred koncem koncerta. Moški bo med možnostmi praviloma tehtal predvsem ceno in udobje. Ženska mora pogosteje oceniti še, koliko tveganja prinaša posamezna odločitev.
Višji strošek zato večinoma ni posledica neposrednega cenovnega razlikovanja, ampak manjšega nabora možnosti, ki se zdijo dovolj varne. Cenejša ponudba je na voljo vsem, vendar je vsi ne morejo uporabiti z enakim občutkom brezskrbnosti. Če prihod ponoči pomeni še vožnjo s taksijem, če oddaljeni hotel odpade zaradi poti skozi neznano četrt in če je treba za žensko spalnico v hostlu doplačati, se prvotno ugodno potovanje hitro podraži.
Podatki britanske organizacije Safer Tourism Foundation kažejo, da ne gre za obrobno skrb posameznih popotnic. Kar 64 odstotkov žensk se na potovanju v tujini izogiba temu, da bi se ponoči same peš vračale do nastanitve; med moškimi je takšnih 43 odstotkov. Območjem, ki jih dojemajo kot nevarna, se izogiba 56 odstotkov žensk in 37 odstotkov moških. Skoraj polovica žensk zaradi varnostnih pomislekov ponoči sploh ne raziskuje kraja, ki ga je obiskala.
Plačujejo, še preden se kaj zgodi
Stephanie Boyle iz organizacije Safer Tourism Foundation je takšne stroške poimenovala »davek na izogibanje«. Bistvo izraza je, da ženski ni treba doživeti napada ali nadlegovanja, da bi zaradi njiju plačala več. Strošek nastane že pri preprečevanju nevarnosti: ob izbiri zgodnejšega leta, varnejše lokacije, zasebnega prevoza ali dražje nastanitve. »Ženske ne potujejo manj zato, ker bi bile manj pustolovske od moških, ampak ker se srečujejo z drugačnim okoljem tveganja,« je Boyle pojasnila za BBC. To okolje vpliva na celoten potek poti. Ženske pogosteje preverjajo, v kateri četrti stoji hotel, kako daleč je od postaje, ali recepcija obratuje ponoči, kdo bo še spal v sobi in kako se bodo po večernem dogodku vrnile. Cena tako ni več samo podatek, ki ga pokaže spletni iskalnik, ampak šele končni seštevek vseh odločitev, potrebnih za zmanjšanje tveganja.
Samostojna popotnica Jen Kaarlo, ki je obiskala 53 držav, je med potovanjem po Panami od sto do dvesto dolarjev doplačala samo zato, da ji spalnega prostora na ladji ni bilo treba deliti z neznancem. V novih mestih se pogosto izogne javnemu prevozu in že pred prihodom naroči avtomobil. Njena previdnost se je povečala po tem, ko ji je nekdo v Parizu v pijačo podtaknil neznano snov.
Podobno je svoje navade spremenila Jodie Hughes. V mladosti je izbirala najcenejše mešane spalnice, po slabi izkušnji z neznanim voznikom v Firencah pa praviloma rezervira sobe, namenjene ženskam. Če so dražje, razliko plača ali potovanje preloži. Kot je povedala, danes raje potuje redkeje, kot da bi varčevala pri lastni varnosti. Takšne izkušnje pojasnjujejo, zakaj na trgu narašča povpraševanje po ženskih spalnicah, posebnih hotelskih nadstropjih in drugih prostorih brez moških. V londonskem hotelu s kapsulami je denimo postelja v mešanem delu stala 35 funtov, v delu za ženske pa 45 funtov, čeprav sta bili kapsuli povsem enaki. Dodatnih deset funtov ni prineslo večje sobe ali boljše opreme, temveč dostop do ločenega hodnika.Ponudniki nastanitev razlike v ceni pojasnjujejo s trgom. Pri verigi Generator Hostels pravijo, da se ženske spalnice polnijo hitreje, ponudba pa ne dohaja povpraševanja. Ekonomsko je razlaga preprosta: česar je manj in po čemer je več povpraševanja, je dražje. Toda razlog za to povpraševanje ni primerljiv z željo po balkonu ali pogledu na morje. Ženske ne doplačujejo za prestiž, ampak za zmanjšanje možnosti, da bodo ponoči izpostavljene nadlegovanju ali nasilju.
Varnost vse bolj postaja vprašanje denarja
Višja cena ženske spalnice še ne pomeni, da hotel ženskam neposredno zaračunava več zaradi njihovega spola. Posledica pa je podobna: za primerljiv občutek varnosti morajo odšteti več. Turistična industrija s tem tveganja ne povzroča nujno sama, ga pa spreminja v storitev, ki jo je mogoče tržiti. Tu se pokaže še ena razlika med popotnicami. Tiste, ki imajo dovolj denarja, lahko rezervirajo hotel v središču, naročijo taksi, izberejo zasebno sobo in kupijo let, ki prispe podnevi. Ženske z manjšim proračunom morajo sprejeti več tveganja, se odpovedati posameznim dejavnostim ali potovati redkeje. Varnost tako postaja tudi vprašanje socialnega položaja.
Odgovornost se ob tem praviloma nalaga posameznici. Potovalni nasveti ženskam priporočajo, naj ponoči ne hodijo same, naj ne sprejemajo prevoza neznancev, naj pazijo na pijačo, izberejo varno četrt in bližnjim sporočijo, kje so. Vsi ti nasveti so lahko koristni, vendar imajo skupno značilnost: od ženske zahtevajo, da se prilagodi okolju, namesto da bi se okolje prilagodilo varnemu gibanju vseh. Zato se cena ne konča pri denarju. Jen Kaarlo kot največje breme potovanja izpostavlja prav nenehno miselno obremenitev: preverjanje poti, ocenjevanje ljudi, načrtovanje vrnitve in razmišljanje o tem, kaj bi lahko šlo narobe. Doplačilo za taksi ali zasebno sobo lahko tveganje zmanjša, ne odpravi pa potrebe po stalni previdnosti.