Hkrati se težave v velikih azijskih metropolah stopnjujejo. Mesta, kot so Delhi, Džakarta in Manila, se soočajo s hudo onesnaženostjo, prometnimi zastoji in kriminalom, vendar kot poroča The Economist, največji izziv ostaja pomanjkanje dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj. Rešitev tega problema bi izboljšala življenje milijonov ljudi in spodbudila rast gospodarstva, saj bi prebivalci postali produktivnejši.
Milijoni v neustreznih bivališčih
Več kot polovica od 1,1 milijarde ljudi, ki živijo v svetovnih barakarskih naseljih (slumih), je v Aziji, kaže raziskava nevladne organizacije Habitat for Humanity. Azijska razvojna banka ocenjuje, da več kot 40 odstotkov urbanega prebivalstva Azije živi v neustreznih razmerah – bivališča so dotrajana, brez elektrike in vode ali pa so prenapolnjena. Filipinske oblasti ocenjujejo, da njihovim mestom primanjkuje kar sedem milijonov stanovanj, v Indoneziji ta številka znaša 27 milijonov, v Indiji pa ocene segajo celo do 47 milijonov.
Pomanjkanje kakovostnih stanovanj spremljajo astronomske cene tistih redkih, ki so na voljo. Neprofitna organizacija Urban Land Institute iz Hongkonga ocenjuje, da kakovostna stanovanja v Manili stanejo 20-krat več, kot je povprečni dohodek gospodinjstva. To je višje razmerje kot v londonskem Mayfairu ali na Manhattnu. Po njihovih kriterijih ima le sedem od 51 največjih azijskih mest formalno delujoč trg dostopnih stanovanj, piše The Economist.
Gospodarska škoda
Slabe bivanjske razmere zavirajo gospodarsko rast. Raziskava v Indiji iz leta 2020 je pokazala, da bi prebivalci revne zvezne države Bihar raje zaslužili 35 odstotkov manj in ostali doma, kot pa da trpijo težke razmere v mestih. »Vsako mesto, naj bo to Pariz ali New York, gre skozi fazo, kjer je rast kaotična, viri pod pritiskom, sistemi pa preobremenjeni,« je za The Economist povedal David Smith iz Inštituta za dostopna stanovanja v Bostonu.
Predpisi, dobički in krediti
V azijskih mestih predpisi pogosto ovirajo gradnjo. Omejitve višine stavb ali prepoved stanovanjske gradnje v poslovnih conah ima pogosto nasproten učinek od želenega, saj ljudi sili, da se naseljujejo v barakarskih naseljih. Ko je Mumbaj leta 2018 dovolil višjo gradnjo, je ponudba stanovanj narasla za 58 odstotkov, cene novih stanovanj pa so padle za 24 odstotkov.
Kot še navaja The Economist, se investitorji gradnji dostopnih stanovanj raje izognejo, saj luksuzni projekti prinašajo večje dobičke. Poleg tega nove nepremičnine pogosto kupujejo investitorji, ki jih pustijo prazne. Težavo predstavlja tudi bančni sistem; ker mnogi delajo na črno, ne morejo dobiti hipotekarnih posojil. V Južni Aziji stanovanjska posojila predstavljajo manj kot 10 odstotkov BDP, v bogatih državah pa več kot 50 odstotkov.
Državna gradnja
Nekatere vlade poskušajo graditi same. V Delhiju so tako zgradili kompleks stolpnic, v katere so preselili prebivalce iz barakarskih naselij. Bijoy Patra, ki je v barakah preživel štiri desetletja, zdaj živi v enosobnem stanovanju, za katero je plačal okoli 1700 dolarjev. »Leta sem od zunaj opazoval luksuzne četrti, zdaj živim v eni izmed njih,« je povedal za The Economist.
Vendar so takšne zgodbe redke. Vlade namreč nimajo dovolj denarja in zemljišč za gradnjo večjega števila stanovanj. Filipini so lani priznali, da ne bodo dosegli cilja šest milijonov stanovanj do leta 2028, zato so številko zmanjšali na milijon.
