Revolucionarnemu teroristu Ilichu Ramírezu Sánchezu, bolj znanemu kot Carlos, so začeli soditi v Parizu zaradi bombnega napada v znani pariški drogeriji septembra 1974, v katerem sta dve osebi umrli. Šakal, kot po nekem romanu pravijo 67-letnemu Venezuelcu, je bil sicer v Franciji že dvakrat obsojen na dosmrtno ječo, tudi zaradi štirih terorističnih napadov v letih 1982 in 1983, v katerih je umrlo enajst ljudi.
Bomba, ker ga niso jemali resno
Napad na pariško drogerijo se je zgodil v času svinčenih let skrajnolevičarskega terorizma. Julija 1974 je francoska policija aretirala pripadnika japonske Rdeče armade (JRA) in dva meseca pozneje so trije člani JRA, da bi dosegli njegovo izpustitev, vdrli v francosko veleposlaništvo v Haagu. Talce so zadrževali več dni, dokler ni v pariški drogeriji eksplodirala bomba in so zaprtega japonskega terorista izpustili, ugrabitelji pa so lahko iz Haaga z boeingom 707 in 300.000 dolarji zbežali – v Sirijo.
JRA je bila sekcija Ljudske fronte za osvoboditev Palestine (PFLP), ki ji je pripadal tudi Carlos. Odločitev o napadu treh Japoncev na veleposlaništvo v Haagu je sprejel Palestinec Wadie Hadad, voditelj PFLP, ki naj bi obenem pooblastil Carlosa za pogajanja. Menda se je 24-letni Venezuelec nato odločil za bombni napad zato, ker ga francoske oblasti niso vzele dovolj resno. Tožilstvo se zdaj opira na izjave nekdanjih Carlosovih pajdašev in na eksplodirano bombo v drogeriji, saj so isto vrsto bomb našli v stanovanju njegove ljubice. A Carlos še danes zanika vpletenost v ta bombni napad, priznava pa svojo politično odgovornost za vse operacije PFLP v Evropi, pri čemer samega sebe imenuje junak palestinskega odpora.
Kako je postal milijonar?
Carlos je zares pritegnil pozornost svetovne javnosti decembra 1975, ko je s še petimi pajdaši vodil ugrabitev naftnih ministrov na dunajskem zasedanju Organizacije držav izvoznic nafte (OPEC). Operacijo je organiziral Hadad, ki naj bi delal tudi za sovjetsko tajno službo KGB. Denar za operacijo je menda dal libijski diktator Moamer Gadafi, ki naj bi tudi omogočil, da so teroristi dobili vse potrebne informacije o zasedanju ministrov. Ugrabitelji so v svojem sporočilu, ki so ga posredovali po avstrijskem radiu (z grožnjo, da bodo sicer začeli pobijati talce), podprli palestinski boj in nasprotovali ameriškemu imperializmu, sionističnim agresorjem in kapitulantskim arabskim vladam. Obenem so se miroljubnemu avstrijskemu ljudstvu opravičili za težave. Od avstrijskih oblasti so po dveh dneh dobili letalo, s katerim so z zajetimi ministri odleteli v Alžirijo, Libijo in spet nazaj v Alžirijo. Tam so izpustili zadnje talce, tudi iranskega in savdskega ministra, čeprav so od Hadada dobili ukaz, naj ju ubijejo. Menda je njuno smrt zahteval Gadafi. Alžirija pa je tedaj zavrnila zahtevo avstrijskih oblasti, naj jim izroči teroriste.
Carlos je nato prek Libije odpotoval v Jemen, kjer ga je čakal Hadad, jezen, ker iranskega in savdskega ministra niso ubili. Zaradi tega so Venezuelca izključili iz PFLP. A Carlos si zato ni belil glave, saj je zdaj lahko šel na svoje. Postal je namreč finančno neodvisen – prigrabil si je ves denar (od 20 do 50 milijonov dolarjev), ki sta ga za izpustitev talcev dala Savdska Arabija in Iran.
Priprtje v Beogradu
Septembra 1976 so Carlosa aretirali v Beogradu. Toda jugoslovanske oblasti so mu po štirih dneh pripora omogočile, da je zbežal v Bagdad. Naklonjene so mu bile zaradi njegove podpore Palestincem in drugim osvobodilnim gibanjem po svetu. V Bagdadu je nato ustanovil svojo skupino, Organizacijo revolucionarnih internacionalistov (ORI). Začel se je povezovati tudi z vzhodnonemško tajno službo Stasi in KGB.
V Franciji je leta 1982 začel izvajati teroristične napade zlasti po tem, ko so francoske oblasti zaprle njegovo ženo Magdaleno Kopp. O tem, kdo stoji za napadi, je sporočil francoskim medijem. Med drugim je dvakrat napadel hitri vlak TGV. Čedalje več držav mu je odreklo gostoljubje. Leta 1985 je moral zapustiti Madžarsko, potem pa tudi ni smel več v Irak, Libijo in na Kubo. V drugi polovici 80. letih je z ženo in hčerko zbežal v Sirijo, ki pa jo je moral zapustiti septembra 1991. Umaknil se je v Sudan. Člani tamkajšnjega islamističnega režima so ga leta 1994 izročili Franciji tudi zato, ker jih je motilo njegovo življenje plejboja.
