Nasprotno pa skoraj ves večer pred potovanjem posvetim zlaganju različnih vrst baterij in polnilcev: telefona, fotografskega aparata, tablice, računalnika.
Vem, gre za neke vrste psihozo, toda pomirja me dejstvo, da z njo po svetu ne hodim edini. To hibo si na neki zunajčasen način delim z ljudstvom, ki je pripadalo civilizaciji, ki je svoj zaton doživela na ozemlju, dandanes imenovanem Mehika, s padcem velikega mesta Tenochtitlán: mesto se ni moglo ubraniti peščice bradatih Evropejcev, njihovih konjev, smodnika, bakterij in množice njihovih tisočerih avtohtonih zaveznikov.
* * *
Hernana Cortésa je zelo razširjen običaj človeškega žrtvovanja ob njegovem prihodu v predkolumbovski svet resda prestrašil, obenem pa je bil zanj izjemno koristen, saj mu je omogočil zgraditi diskurz nujne potrebe takojšnjega zavojevanja teritorija. Ni mu uspelo zgolj pokoriti si nekega ljudstva, povzpel se je na vrh templjev in uničeval poganske podobe, čistil kri iz zbiralnikov s spačenim obrazom gnusa in na vrhove postavil križ kot podobo osvoboditve, ki so jo konkvistadorji prinesli v mesto s pomočjo ognja mušket. Ob tem se seveda sprašujem: mu je sploh kdaj resnično uspelo razumeti metaforo darovanja, ki tiči v srčiki katoliškega rituala obhajanja?
Če so bili rituali človeškega žrtvovanja del zgodovinskih procesov cele vrste ljudstev na različnih zemljepisnih širinah, pa nimamo podatkov o tem, da bi še katera kultura v tolikšni razsežnosti povzročila neznansko število žrtev, kot se je to zgodilo v svetu pod vladavino Mešik, ki so ga kasneje poimenovali Mezoamerika.
Dolgo časa je neodvisna Mehika poskušala ignorirati to primordialno značilnost izvornih prebivalcev naših ozemelj; ne le, da je to dejstvo poskušala prezreti, trdila je celo, da število ni tako monstruozno in da je zgolj rezultat pretiravanja osvajalcev, da bi prikrili in opravičili svoja barbarska dejanja.
Raziskovalci si še dandanes niso enotni o razsežnosti tovrstnih ritualov. Za posvetitev Velikega templja v Tenochtitlánu leta 1487 naj bi bilo med praznovanjem, ki je trajalo štiri dni, žrtvovanih med 4000 in 84.000 oseb; vendar pa so si vsi raziskovalci enotni v tem, da je šlo za prakso, ki je bila na vsem ozemlju Mezoamerike zelo razširjena, in da za žrtvovanja niso namenili zgolj v vojnah zajetih vojščakov in mladeničev, temveč tudi ženske in otroke ter, zelo pogosto, sužnje.
* * *
Gledano s praktičnega stališča življenja zmaguje tisti, ki bolje upravlja z energijo. V tej trditvi ni težko zaznati biološkega korena. Za vse, kar imenujemo pojav življenja na našem planetu, je bila osnovna formula, ki se je ustalila v nastajajočih družbah, boj za prevlado s kar najbolj učinkovito organizacijo za dosego upravičenosti za nadzor in upravljanje sredstev. Nekateri to formulo spremenimo v nekakšen over-drive za pridobivanje sredstev in podpiramo sisteme, ki ponujajo najboljše pogoje za to, da lahko izvajamo to prakso posebne vrste. Drugi imamo razvito drugačno zoprno lastnost in ne dopuščamo, da bi se denar, ki smo ga pridobili na takšen ali drugačen način, izgubil, ter iščemo tisto vrsto položajev in zaposlitev, ki nam omogočajo varnost in omejeno število možnosti bogatenja; delujemo znotraj sistemov, ki nam omogočajo pridobivanje neke stalne vsote »tistega, kar je pač na voljo«, in ne razmišljamo prav veliko o tem, kako bi proizvedli več. Slovenija kot človeški kolektiv precej rigorozno sodi v drugo skupino.
Sam sem bil v družinskem življenju izpostavljen dvema popolnoma nasprotnima koncema te osnovne formule. Moj oče, ki je bil sposoben proizvesti nevsakdanje vsote sredstev, si ni mogel kaj, da jih ne bi porabil v nenasitni potrebi po tem, da bi si občudovanje drugih pridobil z razsipnostjo. Na drugem koncu je bila moja mama, ki se je kot sirota znašla v revščini hiše moje tete in se je vse življenje bolestno bala, da bo ostala brez sredstev za življenje. Sam sem vedno poskušal najti zlato sredino med obema skrajno zoprnima načinoma razmišljanja.
* * *
V svetu kulture nahuatl – ki so mu pripadali tudi Azteki in Mešike – je obstajala kozmovizija, ki je temeljila na kolektivni psihozi, in to sta hranila groza pred izgubo za življenje zadostne količine energije ter strah, da bo ta energija izginila. Svet in sonce sta bila štirikrat ustvarjena in uničena, preden je bil ponovno ustvarjen svet, v katerem živimo danes: svet petega sonca. Do začetka novega sveta je vedno prišlo z žrtvovanjem; samožrtvovanjem bogov. Sonce, njegova primarna energija, svetloba in toplota, sta bili v neprestani nevarnosti, da bosta ugasnili, in z žrtvovanjem najdragocenejšega – človeškega življenja – ki sta ga predstavljala srce in kri žrtev, se je v tem svetu vzdrževala sila, ki je poganjala vesolje.
Nenavadno je, da je ta kolektivna psihoza v veliki meri prispevala k temu, da se je tehtnica nagnila v prid evropskim osvajalcem. Cortés se je ne le navzel odrešeniškega duha, ki ga je spremljal vse do osvojitve Tenochtitlána, k njegovi zmagi je deloma pripomogla tudi azteška praksa: ta je od plemen zahtevala obvezen davek v obliki darovanja mladeničev, da bi zadovoljili neusahljiv apetit božanstva v metropoli. Slednje je na tisoče staroselcev pokorjenih plemen prepričalo v to, da so se spajdašili s Cortésom v njegovem osvajalskem pohodu na glavno mesto azteškega imperija.
In še ena okoliščina je bila pomembna: azteški bojevniki so bili izurjeni za to, da so v bitkah sovražnike zajeli žive – zato, da so jih kasneje žrtvovali. Med vojaškimi veščinami je ni bilo večje časti. Med Mešikami in njihovimi velikimi sovražniki Tlakalteki je obstajala celo oblika ritualne vojne, imenovali so jo »cvetna vojna«, ki so jo sprožali prav zato, da bi v njej zajeli jetnike za žrtvovanja. Verjetno ni težko ugotoviti, da je bila ta vojaška strategija precej neučinkovita, ko so se morali staroselci soočiti s sovražnikom, ki je bil na vojnem polju pripravljen pobiti vse, kar je lezlo in hodilo po zemeljski obli.
Čeprav se mi zdi, da sem našel svojo srednjo pot med dvema patologijama, s katerima sem sobival kot otrok, me še vedno občasno prevzame groza nesmiselne potrate česarkoli. Posebej v Mehiki, pa tudi v vsej Latinski Ameriki, sem vedno začutil rahlo, četudi globoko tesnobo, če sem prisostvoval religioznim praznovanjem, med katerimi se je zgolj za ognjemete potratno zapravilo toliko denarja, da bi z njim lahko znatno izboljšali prekarne razmere, v katerih živijo nekatere skupnosti vse leto.
Drugi tip nelagodja, ki je veliko bolj pritlehen in pogost, pa je opazovati čezmerne izdatke privilegiranega sloja, ki prebiva le nekaj metrov od zelo jasnih znakov klavrne revščine.
* * *
V Sloveniji me tovrstno nelagodje zagrne takrat, ko opazujem, kako nerazumno se včasih ravna z javnim denarjem. Še posebej, ko gre za javno porabo denarja v kulturnem sektorju; pa ne zato, ker bi bila ta bolj klavrna kot v drugih sektorjih, temveč zato, ker jo vidim pobližje. Takrat, ko sem priča ali pa iz prve roke izvem za ekscese, v katere zapadejo nekateri upravljalci kulture in njeni izvajalci, ki jih sistem kljub vsemu nagrajuje.
Ko gledam nekatere privilegirane umetnike, ki poskušajo zadržati svoje položaje in se obenem upirajo sistemu, ko izvem, da je nekdo plačal celo premoženje, da si je z drugega konca sveta pripeljal ljubimko, z denarjem drugih družinskih članov, ko vidim jasne kampanje samopromocije posameznikov z javnimi sredstvi – ki ob tem glasno kričijo in s prstom kažejo na skorumpirane vodilne politike in s tem izpolnjujejo del svoje poklicanosti – takrat me pograbi nezadržna želja, da bi se namesto tega po krvavih stopnicah piramid še vedno valila srca.
Ampak v resnici je vse v redu; tako deluje svet. Oprostite mi za ta izbruh. To je moja nevroza. Nenavadna nevroza. Grem preverit, ali imam polne vse baterije…
