Kakšna sreča, da nismo babe, je bil navadno eden naših prvih stavkov. V tistem obdobju naših življenj je moška skupina istega letnika še vedno shajala brez velikih razdorov – kljub dejstvu, da je občasno med nami prihajalo do pretepaških ruvanj in spopadov med različnimi skupinami ali pa s fanti iz višjih letnikov, in vendar se je večina razdorov navadno končala z bratsko spravo brez večjih zamer.
Spomnim se dneva, ko sva si z najboljšim prijateljem napovedala spopad s pestmi po res neumnem prepiru. Kasneje tistega dne sem v njegovih očeh sicer razbral jasno željo, da bi se umaknil – prav tako kot jaz – toda najin pretep sva bila javno razglasila in tako smo se med odmorom skupaj s tistimi, za katere se nama je zdelo, da so moški formalnosti in časti, odpravili do slepe ulice, nekaj blokov za šolo, kjer je nedokončana konstrukcija v obliki kvadrata služila za javno prizorišče tovrstnih srečanj.
Spopad se je končal po treh rundah – vsaka runda je trajala po tri minute – brez zmagovalca, z nekaj poškodbami. Uspelo mi ga je udariti tako, da se mu je iz nosa usula kri, in mu prebiti arkado; on pa mi je razklal spodnjo ustnico in mi z odločnimi boksarskimi udarci zadal odrgnino ter modrico na desni ličnici. V nasprotju s tistimi, ki so naju do šole, kamor so nas prišli pobrat starši, spremljali z glasnim navijanjem in kričanjem, sva se midva vračala v globoki tišini.
Čez nekaj dni sem se za nekaj trenutkov znašel v avtu sam z njegovo mamo, medtem ko je moj prijatelj izstopil in šel do kioska, da bi nama kupil nekaj osvežilnih pijač (nad obrvjo je še vedno imel brazgotino). Maria Eugenia mi je resno rekla, da je nad nama globoko razočarana, in resnično sem postal zelo žalosten zaradi njenega očitka; toda že takrat sem imel v glavi misel, da je kodeks časti veliko pomembnejši kot razočaranje neke ženske. Zgodilo se mi je že, da sem iz ust drugih žensk občasno poslušal popreproščene in pavšalne sodbe o našem spolu, toda tokrat sem prvič kot moški doživel jasno razvrednotenje in obsodbo, ki sta bila obenem prežeta z usmiljenjem in globoko žalostjo.
* * *
Maria Eugenia, mati mojega najboljšega prijatelja iz otroštva, je bila del ozvezdja žensk, med katerimi sem odraščal, pridruženega družini, v kateri je bil moj oče malo prisoten – da ne rečem odsoten. Vse po vrsti so bile močne ženske, ki niso potrebovale občutka »opolnomočenja« oziroma občutka krepitve moči, da bi vodile svojo družino in jo vlekle čez vsakdanjik, pomagale prijateljicam ter se ob tem ves čas soočale s patriarhatom brez posebne zaščite. Vedele so, da se spopadajo z okrutnim svetom znotraj sistema, ki jim ni bil naklonjen, a so ves čas spretno brusile svoja orožja, da so si izsekale pot skozi trnovje. Vedele so, da je treba vzpostaviti zanje pravičnejši svet, trpele so ob novicah o stalnem izkoriščanju, o stalno prisotnem nevidnem nasilju, a se nikoli niso razglašale za mučenice, kaj šele žrtve, in ta način so posvojile kot svoj modus operandi. Zavedale so se, da med moškimi, ki jih obkrožajo, živijo tako zagrizeni plenilci kot tudi zvesti zavezniki in zaščitniki. In močno so se zavedale, da imajo tudi v vrstah lastnega spola krvoločne tekmice.
* * *
Pred nekaj meseci sem v gledališkem studiu prekinil projekt, ki sem ga želel izpeljati, ker me je sodelavka, ki sem jo za ta projekt izbral, med drugim vedno pogosteje začela obtoževati grehov, ki so začeli dobivati tudi tehnična imena, kot so »mansplainig« in »lollipopping«. Pri tem ni prav nič štelo dejstvo, da sva obdelovala besedilo, s katerim sem se prvič začel ukvarjati pred dvajsetimi leti, ki sem ga zares dobro poznal, da je za mano 30 let dela na različnih gledaliških odrih; če sem ji razlagal neko linijo protagonista ali protagonistke ali sem se obregnil ob gibanje ali kretnjo na prizorišču, s katero se nisem strinjal, je zgolj zaradi dejstva, ker sem moški, hitro dvignila rdečo zastavico in zapiskala prekršek.
Ker sem imel že v tej prvi fazi produkcije občutek, da hodim po konicah prstov, sem se odločil, da bom projekt odpovedal: žal ne znam ustvarjati umetnosti, ki bi se mi zdela vredna ustvarjanja, če je princip, ki vodi proces, zgolj napor, da človek nikogar ne užali.
* * *
Nisem porabil dolgo časa za spoznanje, da se je moja mreža prijateljstev v Sloveniji začela spletati predvsem iz znanstev z ženskami. Njihova radovednost, odprtost do drugačnega in drugega, zavračanje konformizma v vseh oblikah je mnoge med njimi navdala z občutkom pomirjenosti in sprejetosti v moji družbi. Prav tako nisem porabil dosti časa za spoznanje, da se mi kaj takega ne dogaja z moškimi, ki žive tod naokoli. In mislim, da sem to nekje nekoč že zapisal: tega fenomena sem se zelo jasno zavedel, ko sem prvič odpotoval v Dalmacijo. Že po treh dneh življenja na otoku sem bil obdan s številnimi »frendi«, moškimi, ki so se ob večerih v pogovorih zadrževali na obali pristaniške rive in čez dan opravljali ta ali oni posel v marini.
Ko sem se vrnil v Slovenijo, je ta fenomen zasijal tudi v drugi luči: od osmih moških prijateljev, ki sem si jih v nekaj letih bivanja pridobil v Sloveniji, jih je kar sedem tujcev…
Okoli sebe sicer ves čas opazujem skupine slovenskih moških, ki si kažejo naklonjenost, veselje, zaupanje, celo nežnost; a teh darov največkrat niso pripravljeni deliti s priseljenci, s tujci.
Sam pri sebi to vedénje imenujem sindrom Lepe Vide.
* * *
Pred nekaj tedni je tragičen dogodek globoko zaznamoval širjenje gibanja #MeToo v Mehiki. Po nastanku strani #MeToo-mehiški-pisatelji, ki je sprožila nekaj odmevnih škandalov, je stran #MeToo-mehiški-glasbeniki začela objavljati obtožbe zlorab in nadlegovanj znanih glasbenikov, ki so se zgodila v zadnjih letih, dokler ni eksplodirala novica o samomoru priljubljenega pionirja mehiškega rocka, ki je svojo kariero začel v osemdesetih letih. Kmalu so se usule neštete objave na Facebooku, tviti, javni zapisi in izjave mnogih privrženk in privržencev, občudovalk in občudovalcev, ki so se mu naenkrat enotno postavili v bran – da je šlo za izjemnega sodelavca, prijaznega in velikodušnega človeka, glasbenika, ki je bil vedno pripravljen sodelovati pri številnih dobrodelnih projektih, nato pa so se sprožila tudi pričevanja najprej desetin, nato pa stotin žensk, da je bil to moški, ki je vedno izkazoval zgolj spoštovanje do njihovih potreb, želja in osebne integritete.
Obtožba, ki ga je potisnila čez rob, v samomor, je bila anonimna, brez dokazov in naj bi se zgodila pred mnogimi leti. Objavila jo je oseba, ki naj bi kot trinajstletno dekle dobila od glasbenika namigovanja seksualne narave.
»Kako lahko preprosta obtožba, ki še ni dokazana, nekega človeka pripelje do samomora?« so se spraševali mnogi. »Armando,« (tako je bilo glasbeniku ime) mi je rekel prijatelj, »se je ravno bojeval z depresijo in obenem vzgajal najstniškega sina. V zadnjih letih je opustil kariero rock pevca in se posvečal pisanju za otroke. Zavedal se je, da lahko tudi samo obtožba uniči njegovo novo kariero.«
* * *
Pred dvema letoma sem organiziral serijo javnih pisateljskih pogovorov v Ljubljani. Prvi pogovor serije sem načrtoval s pesnico, ki pa je v načrtovanem času žal ni bilo v Ljubljani, zato jo je nadomestil pisatelj Miha Mazzini. Ko sva potrdila datum, se nama je v pogovoru pridružil tudi severnoameriški pisatelj Noah Charney, in tako smo dogodek najavili tudi na družbenih omrežjih; ni odbilo niti poldne, ko se je neka ženska v komentarjih že pritožila, da na tak pogovor niti slučajno ne bo prišla, ker je že iz najave razvidno, da bo šlo za triglasen »mansplaining«.
Ker sem hotel biti prijazen in sem želel, da na dogodek pride čim več ljudi, sem jo pozval, naj se vseeno oglasi, in zatrdil, da bo šlo za serijo raznolikih pogovorov ter da je dejstvo, da so v prvem najavljeni zgolj moški, stvar naključja.
Ženska mi je še enkrat odgovorila s popolno diskvalifikacijo ad hominem in nisem si mogel kaj, da ji ne bi odgovoril z vprašanjem, kako bi se ji zdelo, če bi jo zaradi njene nastrojenosti na lepem brez osnove obtožil antiemigrantske usmerjenosti, glede na to, da sem tujec, ki si prizadeva delovati na področju kulture v Sloveniji. »Čisto vseeno mi je,« je dodala. »Sploh pa si tujec, ki prihaja iz privilegirane družbe; simpatiziram samo z migranti, ki prihajajo iz nesrečnih okoliščin.«
* * *
Gibanje #MeToo ima pred sabo veliko dela. Nesrečen samomor v Mehiki ga sicer ne more ustaviti, vsekakor pa ga mora pozvati k razmisleku in samokritiki. Ženske, ki se vanj vključujejo z namenom boja proti krivicam, morajo doumeti, da niso vse ženske »žrtve« – tako kot sem sam zelo hitro razumel, da niso vsi levičarji neoporečni, samo zato ker so »progresivni«.
Moški bomo morali požreti reakcijo, ki so jo sprožila stoletja represije, vendar pa to ne pomeni, da moram zdaj prestrašeno molčati, ko se zgodi krivica na drugi strani tehtnice.
* * *
Spet sem začel z novim projektom, tokrat z moškim igralcem, ki je prav tako kot jaz tujec; ponovno sem začutil svobodo, govorim lahko s polno sapo, brez strahu, da bom koga užalil ali da se bo kdo čutil prizadetega. Čeprav se zavedam sreče, da sodelujem z mnogimi ženskami, ki jih še ni oplazila paranoja, izhajajoča iz revizionističnih tendenc gibanj za osvoboditev spolov, večkrat začutim, da se lahko brez posebnih ovir sproščeno pogovarjam samo takrat, ko srečam osebo, ki se v odnosu z drugim v nobenem pogledu ne čuti življenjsko podrejena. V mojem primeru je to moški, ki ni trpel rasizma, ki ni živel v hudi revščini in ki ima povsem povprečne seksualne apetite.
Kakšni časi!
