Britanci so vajeni kronanja monarhov, čeprav je res, da sta bili po drugi svetovni vojni zaradi več kot sedemdesetletne vladavine Elizabete II. samo dve (njeno leta 1953 in kronanje Karla III. leta 2022). Vajeni so tudi tega, da je za krono vedno samo en kandidat. Prestolonaslednik. Niso pa vajeni tega, kar se bo zgodilo danes, ko bo vladajoča laburistična stranka na izrednem kongresu (iz)volila novega vodjo stranke, ki bo v ponedeljek, ker so laburisti na oblasti, postal premier in z Downing Streeta 10 izselil sira Keira Starmerja. Ta se poslavlja po dobrih šestih letih vodenja stranke in samo dveh letih in dveh tednih vodenja vlade oziroma Britanije, čeprav je bil 5. julija 2024 kot vodja zmagovite stranke na parlamentarnih volitvah izvoljen za pet let.
Prvič samo en kandidat
Prvič je vnaprej znano, koga bodo izvolili, ker je kandidat prvič samo eden: donedavni dolgoletni, trikrat zapored izvoljeni levičarski župan Manchestra Andy Burnham. To je eden od razlogov za to, da na Otoku govorijo o njegovem kronanju. Drugi je vzdevek, ki se ga je prijel med zelo hvaljenim županovanjem: kralj severa. Manchester je na severu Anglije, ki so ga britanske vlade z juga (iz Londona) ekonomsko in v vseh drugih pogledih zanemarjale druga za drugo, sploh po nastopu vladavine razvpite desničarske ikone, železne lady Margaret Thatcher. Ta je prvič zasedla Downing Street 10 leta 1979, ko je imel Burnham devet let. Samo pet let kasneje se je, pri petnajstih, včlanil v laburistično stranko, ki je bila takrat še tradicionalna levičarska stranka. Kako »velik« levičar bo kot 56-letni premier, je mogoče samo ugibati. Je pa namignil, da se obeta davek na premoženje.
Kot bi se vrnil odrešenik
Burnhama, ki bo prvi britanski premier katolik, je velika večina laburističnih poslancev ob vrnitvi v parlament sprejela kot odrešenika. Starmerjev odstop je od letošnje pomladi zahtevalo vse več laburističnih poslancev, ki so ga osebno krivili za nepriljubljenost vlade, njeno mečkanje pri uresničevanju predvolilnih obljub, stalne politične preobrate in škandale, kot je bilo imenovanje kontroverznega Petra Mandelsona za veleposlanika v ZDA, in, kar je bilo ključno, za vse večji zaostanek laburistov za Farageevo stranko Reformirajmo Združeno kraljestvo v raziskavah javnega mnenja. Za kandidaturo je Burnham potreboval nominacijo 20 odstotkov (81) laburističnih poslancev.
Kmalu je postalo jasno, da bo edini kandidat, saj so se vsi drugi potencialni kandidati odpovedali kandidaturi in podprli Burnhama. Zadnji je to 7. julija storil nekdanji državni sekretar za vojsko Al Carns. Devetega julija so sprožili nominacijski postopek, ki naj bi trajal šest dni. Do tretjega dne je Burnhama nominiralo 369 (92 odstotkov) od 403 laburističnih poslancev. Kaj takega se še ni zgodilo. Ker bo Burnham premier zahvaljujoč samo 24.927 glasovom Britancev (0,05 odstotka britanskega volilnega telesa), ki so ga junija izvolili za poslanca v volilnem okrožju Makerfield, se že sooča s pritiskom za razpis predčasnih volitev. Ta se bo zagotovo povečeval. Redne volitve so sicer predvidene leta 2029.
Poljubljanje monarhove roke
Ob četrt čez enajsto bo imel Starmer pred vrati še zadnji premierski poslovilni govor. Prihod novega premierja Burnhama in njegov prvi premierski govor pa je predviden štirideset minut po dvanajsti. Zakaj ta časovni razkorak? Zato, ker bosta morala oba ločeno obiskati monarha. Gre za starodavno ceremonijo, ki se imenuje »kissing hands«, poljubljanje rok. Kralj Karel III. bo moral Starmerju dovoliti, da odstopi, Burnhamu pa naročiti, da sestavi novo vlado. Čeprav odhajajočemu in prihajajočemu premierju med tem ritualom že dolgo ni več treba poljubljati monarhovih rok, ga še vedno imenujejo tako, da bi vse spomnili na monarhovo ustavno vlogo šefa države.