Otoška desnica, ki se ji je posrečilo brexit razglasiti za svojo zmagovito vojno in potem sveto kravo britanske politike, očitno zganja paniko, ker hoče novi laburistični premier Andy Burnham odkrito in javno govoriti o brexitu. In to kritično. Že večkrat je povedal, da je Veliki Britaniji prinesel več škode kot koristi in da sedanji odnosi z EU niso dovolj dobri za Britanijo, ter namignil oziroma napol obljubil nov referendum. Izid prvega pa je deloma pripisal ruskemu vmešavanju, na kar se je sicer kritično odzval šef vohunske službe MI5 Ken McCallum z besedami, da »so se Rusi vmešavali v referendum, vendar ne bi smeli preceniti njihovega vpliva na izid«.
Pogumna ali pogubna odločitev?
Burnham se je v nasprotju z obotavljivim in previdnim predhodnikom Keirom Starmerjem odločil, da brexit ni več tabu tema za laburiste in njihove poslance. Napovedal mu je politično vojno, ker večina Otočanov že nekaj časa govori o tem, da je brexit politična in ekonomska polomija, ki je prinesla škodo vsem povprečnim Otočanom, korist pa samo bogatim. Govorijo tudi o tem, da bi se morali vrniti v EU in imeti za uvod ponovitev referenduma. Najbolj neverjetno pa je najbrž to, da vsi pozabljajo, da je bil prvi referendum junija 2016 posvetovalni in da je za brexit glasovala tesna večina 51,9 odstotka tistih volilnih upravičencev, ki so prišli na volišča (udeležba je bila 72,21-odstotna), in da je večina v dveh delih Združenega kraljestva glasovala proti – Škotska in Severna Irska, ki je zaradi svoje problematične preteklosti pravzaprav ostala del Evropske unije.
Veliko vplivnih laburističnih politikov lahko pod Burnhamom na glas razmišlja, da bi moral biti nov referendum del manifesta stranke pred naslednjimi volitvami (najpozneje avgusta 2029) in da bi jim to pomagalo do zmage. Burnham je namreč v manj kot treh mesecih, odkar je postal premier, dramatično spremenil stališče do brexita in se zavzema za veliko tesnejše odnose z EU z vsemi možnimi opcijami: od vrnitve v carinsko unijo in/ali na skupni trg do – kar je najbolj bogokletno za agresivne brexitarje – vrnitve med članice EU. Želi si, da bi se to zgodilo še za časa njegovega življenja (star je 56 let), verjetno pa tudi premierovanja. Pred tem je trdil, da preklic brexita ni njegova prioriteta, ker ne želi, da bi se Britanci kar naprej prepirali o tem.
Proti vrnitvi v EU bi bilo samo 15 odstotkov Londončanov
Ta njegov obrat je naletel na izjemno pozitivne odzive članic EU (posebno Francije) pa tudi doma. Londonski župan Sadiq Khan, ki že dolgo zahteva reprizo brexitskega referenduma, ima veliko razlogov za to. Brexit je Londonu prinesel še večjo škodo kot drugim delom Velike Britanije. Pred desetimi leti je za odhod iz EU glasovalo 40 odstotkov Londončanov, zdaj bi jih vsega 15 odstotkov. Številke so precej višje v drugih delih Britanije, a tudi tam, kjer je solidna večina glasovala za brexit, zdaj misli drugače. Na območjih Midlands (srednja Anglija) in North East England (severovzhodna Anglija) na primer, kjer je leta 2016 za odhod iz EU glasovalo največ, skoraj 60 odstotkov ljudi, bi zdaj tako glasovalo 44 oziroma 50 odstotkov vprašanih.
Ob tem dve tretjini Otočanov (67 odstotkov) želita vnovič odločiti o članstvu v EU. In v pravi demokraciji bi jim vlada morala ustreči. Vodja stranke Reformirajmo Združeno kraljestvo Nigel Farage in tudi voditeljica konservativcev Kemi Badenoch vpijeta proti novemu referendumu. Najbolj pa je brexitarje razburila vplivna laburistična poslanka Emily Thornberry, ki zahteva, da bi brexit ukinili brez referenduma in se z EU začeli pogajati o vrnitvi.
Burnham sam govori o dveh fazah. V prvi hoče poglobiti odnose z EU že na bližnjem vrhu EU in Velike Britanije 20. novembra v Bruslju, a še brez vrnitve v carinsko unijo in na skupni trg ter brez pristanka na svobodo gibanja. Druga faza, ki naj bi jo napovedal oziroma obljubil v laburističnem manifestu pred naslednjimi volitvami, pa je nov enostavni referendum o članstvu. Evropska komisija pa je sporočila, da je odprta za vse opcije, ki jih bo Velika Britanija predlagala.