Ena največjih posebnosti je daljši odmor, ki ne služi le igri, temveč skupinskim koreografijam ob glasbi in medrazrednim tekmovanjem v vlečenju vrvi. Pri tem je Bojano najbolj presenetilo dejstvo, da so med športnimi aktivnostmi na šolskem dvorišču vsi udeleženci, tako učenci kot učiteljice, popolnoma bosi, kar je v Vietnamu povsem samoumevno.
V svojih objavah je izpostavila tri prakse, za katere meni, da bi bile koristne povsod po svetu. Prva so obvezne šolske uniforme, ki jih otroci nosijo od prvega razreda pa vse do konca srednje šole, kar zmanjšuje socialne razlike. Druga prednost so izjemno dostopne cene učbenikov, ki so jasno označene na vsaki knjigi in znašajo le okoli en evro. Tretja stvar, ki jo je navdušila, pa je spoštljiv odnos do pedagoškega poklica. Starši v Vietnamu se ne hodijo v šolo prepirat za boljše ocene, učenci pa brezpogojno zaupajo v znanje svojih učiteljev in se zavedajo, da si lahko boljši uspeh zagotovijo le s trudom in učenjem.
Cel dan v šoli
Kljub številnim pozitivnim vidikom imajo nekatere stvari tudi slabo stran. Otroci v šoli preživijo cel dan, od sedme ure zjutraj pa vse do petih popoldne, kar je zanje precejšen napor.
Posebnost je večurni odmor za kosilo, med katerim vsi učenci v učilnicah spijo. Mize premaknejo ob stran in ležejo na tla ali na šolske klopi s svojimi blazinami.
Poleg tega je Bojana opazila pomanjkanje športne infrastrukture, saj šole običajno nimajo telovadnic ali urejenih igrišč, zato pouk športne vzgoje na vročem jugu države poteka povsem drugače, kot smo vajeni v Evropi.