Vsako jutro se tu zbudi 42 milijonov ljudi. Odpravijo se v službo, šolo in na univerzo ali pa vir preživetja iščejo s priložnostnimi deli na ulici. Zvečer se vračajo domov, medtem ko se po mestu razlega petje mujezinov k molitvi. Celoten utrip tvori kaotičen in hkrati ustrezen spektakel, podoben orjaškemu mravljišču.
Mesto je skokovito raslo zaradi priseljevanja s podeželja. Danes združuje futuristične kotičke z nebotičniki in luksuznimi nakupovalnimi središči, ki so zrasla na podlagi bogastva, pridobljenega z izkoriščanjem niklja, bakra, nafte in palmovega olja. Takoj čez cesto se stiskajo barakarska naselja ob onesnaženih potokih. Tam podgane tekajo med novorojenčki, medtem ko starejši prebivalci preživljajo dneve brez pravega dela, piše španski El Pais.
Mesto, ki se pogreza vase
Težava je v tem, da Džakarta nezaustavljivo tone. Desetletja pospešene urbanizacije in nenadzorovano črpanje podtalnice so pripomogli k temu, da velja za najhitreje toneče mesto na svetu. Ponekod se kopno ugreza tudi do 25 centimetrov na leto, zaradi česar je približno 40 odstotkov mesta že pod morsko gladino. Obalna območja na severu ogrožajo nenehne poplave, dvig morske gladine zaradi globalnega segrevanja pa to težavo še poslabšuje. To predstavlja morda največji izziv Džakarte. Mesto se že leta brani s sistemom obalnih zidov in nasipov, stalnim poglabljanjem dna ter nenehnim dvigovanjem cest na poplavnih območjih.
»Sprva so poplave dosegale nizko raven, nato pa so se postopoma povečevale,« pripoveduje 35-letna Siti Paramita. Živi v ribiškem naselju Muara Angke na severu Džakarte, kjer se vsak dan borijo z močjo oceana. »Včasih nam je voda segala do meč, lani pa občasno že do trebuha.« Do leta 2024 je živela v koči, ki jo je nenehno zalivala voda. Nato je izkoristila program, ki ga je kot obrambni minister spodbujal sedanji predsednik Prabowo Subianto. Pristojni so zgradili bivališča na kolih in dvignili ceste. »Tisti, katerih hiše je prej poplavljala voda, imajo danes višje postavljene domove,« pravi Siti.
Prebivalci tukaj živijo od prodaje školjk. Celo naselje diši po njih, tla pa škripajo pod nogami, saj ulice prekrivajo tisoče lupin. Siti Paramita lahko na dan odpre do 40 kilogramov klapavic, kar ji prinese dobrih pet evrov. Njen mož, 37-letni Dedy Heriyanto, dodaja, da lupine uporabljajo tudi kot lokalno rešitev za boj proti poplavam. Prebivalci z njimi nenehno utrjujejo in dvigujejo tla, da ostanejo prehodna. »Če bi samo čakali, bi se na koncu vse potopilo,« pravi. Vendar se zaveda, da vodijo neenakovreden boj: »Soočamo se z naravo in v tem boju ne bomo zmagali.«
Vladni načrti in družbena razslojenost
Plimovanje, ki poplavlja ulice, se pojavlja pogosto. Vsak večer se visoki valovi razlijejo po poteh in prinesejo morje smeti, ki ljudem sega do kolen. Kljub temu se življenje ne ustavi. Glasba odmeva, kioski ostajajo odprti, otroci pa čofotajo v umazani vodi. »Ne skrbite, ne grizejo,« se nasmehne sosed ob pogledu na podgane. »Samo hrano iščejo.«
Z vlade sporočajo, da se problema dobro zavedajo. Pričakujemo celosten odziv, je poudaril minister za infrastrukturo Agus Harimurti Yudhoyono. Omenja potrebo po gradnji novih nasipov in naravni zaščiti z zasaditvijo mangrov. Kljub temu premožnejši sloji živijo odmaknjeni od težav najrevnejših. »Premožnih to ne skrbi, saj se jih ne tiče neposredno,« pravi 24-letna stilistka Nabilla Asmaahany. Njena prijateljica, študentka Thahira Kairunnisa, dodaja: »Nižji razred preprosto nima privilegija, da bi si lahko privoščil skrb.«
Vendar prebivalci ne molčijo. Pripadniki generacije Z pogosto pripravljajo proteste proti oblasti. »Ne zaupam vladi, ne tožilstvu ne sodnikom,« razlaga 22-letni študentski vodja Muhamar Fakhri. Opozarja tudi na naraščajočo neenakost, ki jo občuti vsak dan. Indonezija sicer predstavlja največje gospodarstvo jugovzhodne Azije, vendar ima najbogatejši odstotek prebivalstva v lasti toliko premoženja kot 55 milijonov najrevnejših državljanov skupaj.
Beg v novo prestolnico kot edina rešitev?
Velika Džakarta ustvari približno četrtino državnega BDP. Kot pojasnjuje profesor Ahmad Gamal z Univerze v Indoneziji, to potrjuje, da mestu ne primanjkuje gospodarskih priložnosti. Vprašanje pa ostaja, komu so te priložnosti namenjene. Že desetletja se priseljenci naseljujejo v neurejena barakarska naselja. Pri posameznih raziskovalnih ustanovah navajajo, da v njih živi kar 60 odstotkov celotnega prebivalstva.
Zaradi skrajnih razmer je nekdanji predsednik Joko Widodo predlagal drastično rešitev: gradnjo povsem nove prestolnice z imenom Nusantara na otoku Borneo. Dela so začeli leta 2022, vendar se ministrstva do danes še niso preselila. Sedanja vlada je zmanjšala proračun za ta projekt, zato mnogi analitiki dvomijo o njegovi končni izvedbi.
»Če bodo uredili stavbe in javni prevoz, bi se z veseljem preselila,« pravi 42-letna Kiki Puspita Amalia, zaposlena na ministrstvu za pomorske zadeve in ribištvo. Živi v Bogorju, enem od primestnih mest. »Džakarta postaja preveč natrpana za vzgojo otrok,« dodaja. Vsak dan mora vstati ob štirih zjutraj, da pravočasno pride na delovno mesto, saj ji pot vzame uro in pol, z avtomobilom pa bi lahko trajala celo do tri ure. »Prometni kaos je postal neznosen,« sklene.