Južna Koreja je v nekaj desetletjih iz revne države zrasla v tehnološko in gospodarsko velesilo. Toda za gospodarskim uspehom se skriva velik demografski problem: država ima najnižjo rodnost med državami na svetu.
Po podatkih južnokorejskega ministrstva za podatke in statistiko se je leta 2025 tam rodilo približno 254.300 otrok, povprečno število otrok na žensko pa je znašalo 0,80. To je sicer izboljšanje glede na leto 2024, ko je bila rodnost 0,75, vendar še vedno daleč pod 2,1 otroka, kolikor jih je potrebnih za dolgoročno obnavljanje prebivalstva. Povprečna starost mladih mamic je več kot 33 let.
Gre za svojevrsten paradoks. Država je dovolj bogata, da financira obsežne programe pomoči družinam, vendar to mladih očitno ne prepriča o starševstvu. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) v poročilu Exploring Korea's Fertility, Work, and Family Policy Trends iz novembra 2026 med glavnimi razlogi navaja stanovanjsko problematiko, stroške izobraževanja, zaposlitveno negotovost in neenakost med spoloma.
Stanovanja v Seulu so za mlade velik problem
Ena največjih ovir za ustvarjanje družine so cene nepremičnin. Še posebej izrazito je to v Seulu, kjer so številne najboljše zaposlitvene in izobraževalne možnosti.
Po analizi OECD se je mediana prodajnih cen stanovanj v Seulu med letoma 2015 in 2023 skoraj podvojila. Mladi pari zato pogosto potrebujejo več let varčevanja ali pomoč staršev, da si zagotovijo primerno stanovanje.
Posebnost južnokorejskega stanovanjskega trga je sistem najema, imenovan jeonse. Najemnik namesto običajne mesečne najemnine lastniku ob začetku najema plača zelo visoko varščino, ki lahko doseže od 50 do 80 odstotkov vrednosti nepremičnine. Lastnik ta denar uporablja, ob koncu pogodbe pa ga mora vrniti.
Stanovanje je tradicionalno tudi eden od pogojev za poroko. Če si mladi ne morejo zagotoviti primernega bivališča, pogosto odložijo poroko in posledično tudi odločitev za otroke.
Otrok je velik finančni projekt
Drugi razlog so stroški vzgoje in izobraževanja. Južnokorejski šolski sistem je izjemno tekmovalen, uspeh pri sprejemnih izpitih za univerzo pa lahko odločilno vpliva na prihodnjo kariero.
Zato številni starši poleg rednega pouka plačujejo še dodatne zasebne programe, imenovane hagwon. V njih se otroci učijo matematike, tujih jezikov in drugih predmetov ter pripravljajo na izpite. Nekateri začnejo dodatne programe obiskovati že pred osnovno šolo.
Po podatkih južnokorejskih statističnih oblasti so gospodinjstva leta 2024 za zasebno izobraževanje porabila približno 29.200 milijard vonov oziroma slabih 19 milijard evrov. Povprečni mesečni izdatek je znašal približno 280 evrov na učenca.
Za številne družine je to veliko breme. Dva ali trije otroci pomenijo bistveno višje stroške, starši pa čutijo pritisk, da morajo vsakemu zagotoviti čim boljše možnosti za uspeh.
Dolga porodniška na papirju
Mati ima v Južni Koreji pravico do 90 dni plačanega porodniškega dopusta, pri čemer mora najmanj 45 dni izkoristiti po porodu. Očetovski dopust znaša 20 delovnih dni. Poleg tega lahko oba starša pod določenimi pogoji izkoristita do 18 mesecev starševskega dopusta.
Toda pravica na papirju ne pomeni, da jo lahko vsi dejansko izkoristijo. Številni zaposleni se bojijo, da bi daljša odsotnost vplivala na njihovo kariero, plačo ali možnosti napredovanja. Posebej težaven je položaj samozaposlenih in zaposlenih v manj stabilnih oblikah dela.
Težava je namreč južnokorejska delovna kultura, ki je zelo tekmovalna in pogosto zahteva dolge delovnike. Ženske po rojstvu otroka pogosto prevzamejo večji del skrbi za družino, hkrati pa se težje vrnejo na dobro plačana delovna mesta.
Ali Južni Korejci izgubljajo zanimanje za spolnost?
Ob tako nizki rodnosti se zastavlja tudi vprašanje, ali gre za širši upad zanimanja za spolnost. Vendar je trditev, da postajajo Južni Korejci množično aseksualni, pretirana. Aseksualnost je spolna usmerjenost in je ne smemo enačiti z odločitvijo, da nekdo ne želi imeti partnerja ali otrok.
Bolj zgovorne so spremembe v partnerskih odnosih in odnosu do zakonske zveze. V Južni Koreji je namreč ustvarjanje družine še vedno močno povezano s poroko, rojstva zunaj zakonske zveze pa so precej redkejša kot v Sloveniji.
OECD ugotavlja, da se je delež prebivalcev, ki menijo, da bi se moral vsak poročiti, v zadnjih desetletjih močno zmanjšal. V raziskavi iz leta 2024 je 52 odstotkov žensk in 45 odstotkov moških, mlajših od 50 let, izrazilo namero, da ne bodo imeli otrok.
Vse več žensk zavrača tudi tradicionalna pričakovanja, po katerih naj bi po poroki prevzele večino gospodinjskih opravil in skrbi za otroke. Če nimajo občutka, da bodo imele enakovrednega partnerja, se nekatere raje odločijo za življenje brez zakonske zveze.
Članek je napisan s pomočjo umetne inteligence.