V posebej slabih, neprespanih nočeh se Sofia znajde v skrbeh, ali bi lahko iz pip prenehala teči voda. »Navsezadnje živimo v puščavi,« je povedala prebivalka Združenih arabskih emiratov. Nafta in plin sta sicer srce gospodarstva, vendar je voda »osnova našega preživetja«.
Ko se vojna z Iranom stopnjuje, rastejo tudi njeni strahovi. »Če bi se postavila v kožo sovražnika, bi napadla ravno to, naše najdragocenejše vire … Nikoli si nisem mislila, da bi lahko bila v nevarnosti, da ne bi imela pitne vode,« je dejala Sofia, ki ni želela razkriti svojega pravega imena.
Ni edina. Po vsej regiji narašča zaskrbljenost, da bi lahko ena njenih največjih prednosti postala tarča vojne.
Odvisni od razsoljevanja
Sušne države Perzijskega zaliva, vključno z Združenimi arabskimi emirati, so izjemno odvisne od razsoljevanja – postopka pretvarjanja morske vode v pitno. Prav zato je v tej z vodo zelo revni regiji mogoče najti zelena igrišča za golf, ogromne vodne parke in celo smučarske dvorane. Toda prav zaradi tega se pojavlja tudi vse večja ranljivost.
Uradniki v Bahrajnu so v nedeljo sporočili, da je iranski dron poškodoval napravo za razsoljevanje, čeprav oskrba z vodo ni bila motena. Napad je sledil obtožbi iranskega zunanjega ministra Abasa Aragčija, da so ZDA napadle razsoljevalno napravo na iranskem otoku Kešm, kar je prizadelo 30 vasi. To je označil za »nevaren korak«. ZDA so vpletenost zanikale.
Ta očitna izmenjava napadov poudarja potencialno nevarnost za stotine razsoljevalnih obratov v Zalivu, ki zagotavljajo pitno vodo približno 100 milijonom ljudi. Medtem ko Iran večino vode še vedno pridobiva iz rek in podtalnice, imajo zalivske države zelo malo naravnih sladkovodnih virov. Nekatere države – med njimi Kuvajt, Oman in Bahrajn – so skoraj v celoti odvisne od razsoljevanja za pitno vodo.
Usklajen napad na takšno infrastrukturo bi bil »skoraj nepredstavljiva stopnja zaostritve«, je za CNN povedal Michael Christopher Low, direktor Centra za Bližnji vzhod na Univerzi Utah.
Toda strokovnjaki pravijo, da se pravila vojne spreminjajo.
Če napadi na razsoljevalne obrate postanejo »vojaška politika in ne le napaka ali kolateralna škoda, je to nezakonito – vojni zločin – in zelo skrb vzbujajoč razvoj, saj imajo države Zaliva le nekaj tednov zalog vode,« je povedal Laurent Lambert z Inštituta za podiplomske študije v Dohi.
»Kraljestva slane vode«
Nafta in plin sta zalivske države v nekaj desetletjih spremenila iz redko poseljenih območij v bogate države z bleščečimi mesti. A pogosto se spregleda vpliv razsoljevanja, ki ga poganjata prav nafta in plin in ki je omogočilo rast prebivalstva v puščavskih državah skoraj brez rek.
Razsoljevanje pretvarja morsko vodo v pitno tako, da odstrani sol, minerale in nečistoče – bodisi s segrevanjem bodisi s potiskanjem vode skozi membrane pod visokim tlakom. Postopek je drag in zahteva veliko energije.
Zalivske države so postale »kraljestva slane vode«, pravi Low. »Postale so globalne velesile v proizvodnji umetne vode iz morja, ki jo poganjajo fosilna goriva.«
Razsoljevanje je hkrati čudež in ranljivost. »Njihova gospodarstva in celo kratkoročno preživetje prebivalstva so močno odvisni od varnosti teh obratov,« pravi ekonomist Nader Habibi.
Voda kot tarča in orožje vojne
Napadanje ključne civilne infrastrukture je po mednarodnem pravu prepovedano. Usklajen napad na razsoljevalne obrate bi bil »provokativno stopnjevanje«, pravi David Michel iz Centra za strateške in mednarodne študije.
A precedensi obstajajo. Leta 1991 je Irak med zalivsko vojno namerno izpustil na stotine milijonov sodov nafte v Perzijski zaliv in s tem onesnažil vodo, ki jo uporabljajo razsoljevalni obrati. Kuvajt je moral prositi druge države za stotine cistern z vodo.
V zadnjem desetletju je prišlo do »znatnega razkroja pravil«, ki naj bi ščitila vodno infrastrukturo. Rusija je med invazijo na Ukrajino izvedla več kot 100 napadov na vodno infrastrukturo, Izrael pa je v Gazi uničil vodne in sanitarne objekte.
»Žal je to postalo trend,« pravi Marwa Daoudy z Univerze Georgetown. »Voda se je pridružila dolgemu seznamu tarč in orožij vojne.«
Ranljiva infrastruktura
Neposredni napadi so velik strah, vendar obstaja tudi nevarnost posrednih zadetkov, saj so razsoljevalni obrati pogosto blizu drugih infrastrukturnih objektov, kot so elektrarne ali pristanišča.
Nedavno so poročali o poškodbah obrata Fujairah F1 v Združenih arabskih emiratih in obrata Doha West v Kuvajtu, verjetno zaradi napadov na bližnjo infrastrukturo.
Obstaja tudi strah pred kibernetskimi napadi. Leta 2023 je ameriška vlada sporočila, da je Iran izvedel kibernetske napade na vodno infrastrukturo v več ameriških zveznih državah.
Če bi razsoljevalni obrati prenehali delovati, to ne bi nujno pomenilo takojšnje katastrofe. Zalivske države imajo strateške zaloge in dovolj finančnih sredstev za izredne razmere.
Toda napadi na velike obrate, ki oskrbujejo ogromna mesta, kot so Riad, Abu Dabi in Dubaj, bi lahko imeli resne posledice. »Njihova izguba bi lahko zelo hitro postala eksistenčna,« pravi Zane Swanson.
Nekatere države imajo tudi malo rezervnih zmogljivosti za dolgotrajne izpade, zlasti Bahrajn in Kuvajt.
Posledice bi lahko segale od omejitev uporabe bazenov in vodnih parkov do začasnega zapiranja dejavnosti, ki porabijo veliko vode, vključno z nekaterimi kmetijskimi panogami.
Kot uporaba jedrskega orožja
Ameriška obveščevalna agencija Cia je že leta 2010 opozorila, da bi motnje v razsoljevanju v Zalivu lahko imele »bolj resne posledice kot izguba katere koli druge industrije ali surovine«.
Čeprav je trenutno največja skrb vojna, nekateri menijo, da je večja dolgoročna grožnja podnebna sprememba. Ta povzroča vse pogostejše ekstremne vremenske dogodke, hkrati pa uporaba fosilnih goriv za proizvodnjo vode dodatno prispeva k podnebni krizi.
Regija zdaj vstopa v najbolj vroč del leta. »Vodni viri bodo le še bolj obremenjeni, dlje ko bo trajal konflikt,« pravi Swanson.
Sofia je razmišljala o tem, da bi začela kopičiti zaloge vode, a jo je mož prepričal, naj tega ne stori. Tako kot mnogi prebivalci Zaliva tudi ona zaupa, da bodo vlade poskrbele za njihove potrebe.
Kaj bo storil Iran, ostaja negotovo. Toda strokovnjaki pravijo, da bi usklajen napad na razsoljevalne obrate pomenil jasen prestop rdeče črte.
»To bi bilo skoraj tako, kot da posežeš po jedrskem orožju,« pravi Low. »To bi bila izjemno skrajna strategija – politične in psihološke posledice bi bile nepredstavljive.«
