»Prepričana sem bila, da je Evropa boljša od mojega rojstnega mesta Vancouvra – da je lepša na pogled in zanimivejša. Obljubila sem si, da se bom tja vračala čim pogosteje,« je za portal Business Insider zapisala Maria Polansky. O življenju v Evropi je sanjala več let, vendar se je izkazalo, da je resničnost precej drugačna od njenih predstav.
Evropa jo je hitro prevzela
Vse se je začelo s potovanjem z mamo v Moskvo in London. Evropa jo je od takrat povsem prevzela, zato je vsako poletje obiskovala sestro, ki se je preselila v Francijo. »Obiskovala sem jo v Parizu, pozneje pa še v Toulousu. Obisk sem izkoristila tudi za raziskovanje drugih destinacij, med drugim Španije in Italije,« je povedala.
Priložnost za življenje v kraju, kjer je po njenih predstavah »življenjski slog na splošno bolj zdrav, hrana boljša, vse pa lepše«, se ji je ponudila po zaslugi ljubezni, ko je bila stara 26 let.
»Spoznala sem Britanca, ki je živel v Vancouvru, in se zaljubila vanj. Ko mu je potekel kanadski vizum za delo in počitnice, sva začela vzdrževati zvezo na daljavo. Zato sem zaprosila za vizum za Združeno kraljestvo, da bi lahko bila skupaj,« je opisala svojo odločitev. Kmalu je tam dobila tudi službo in lahko je zaživela polno britansko življenje.
Prvo leto navdušena, nato spoznala, da pogreša Kanado
»Moje prvo leto tam je bilo čudovito. Uživala sem v tem, da me obdaja zgodovinska arhitektura, da se lahko brez zadržkov uredim v bolj elegantna oblačila in da vem, da so države, kot so Španija, Italija in Grčija, oddaljene le kratek let.« A sčasoma je čar vsega novega začel bledeti. Stvari, ki so se ji sprva zdele tako očarljive, so po nekaj letih postale povsem vsakdanje. Stare stavbe so postale le še ozadje na njeni vsakdanji poti, na nekatere kulturne razlike – denimo na manj neposreden slog komuniciranja, značilen za Britance – pa se, kot pravi, nikoli ni povsem privadila.
Povedala je tudi, da je kmalu začela pogrešati stvari, ki so se ji doma zdele samoumevne, na primer enostaven dostop do morja in gora. »V Vancouvru sem konce tedna običajno preživljala na plaži ali v hribih; čeprav so bile te dejavnosti mogoče tudi v Združenem kraljestvu, so bile z lokacije v notranjosti države težje izvedljive,« je povedala in dodala, da so bile sicer nekatere stvari cenejše – na primer živila – druge, kot so stroški prevoza, pa ne. Za isto delo, ki ga je opravljala v Kanadi, je bila precej manj plačana.
Ko je po nekaj letih prvič po selitvi obiskala Kanado, je ugotovila, da pogreša življenje tam. Po naslednjem obisku Kanade je tudi mož začel opažati, kako zelo pogreša dom. »Dogovorila sva se, da se naslednje leto vrneva – vendar sva se namesto za Vancouver odločila za bližnjo Victorio, saj nama je bolj ustrezalo sproščeno vzdušje manjšega mesta.«