Desetdnevna vojna v Libanonu med Hezbolahom in Izraelom ponovno povzroča velike razselitve prebivalstva, močno pa narašča tudi število ubitih. Več kot 780.000 ljudi (med njimi 200.000 otrok) je bilo zaradi izraelskih evakuacijskih ukazov za območja južno od reke Litani in južnih predmestij Bejruta pregnanih s svojih domov. Število žrtev silovitih raketnih napadov izraelske vojske se je povzpelo že na 570 ubitih. Konec vojne – Izrael na jugu države že izvaja kopenski poseg – ni na vidiku, čeprav v političnem vrhu države z iniciativo predsednika Josepha Aouna obstajajo želje za neposredna pogajanja med Libanonom in Hezbolahom.
»Poziv predsednika Aouna k neposrednim pogajanjem z Izraelom odraža vse večje nezadovoljstvo s Hezbolahom. Zdi se, da je bila neposredna komunikacija med predsednikom in skupino prekinjena po posredovanju Hezbolaha v vojni. To se je zgodilo kljub zagotovilom, ki naj bi jih Hezbolah dal predsedniku Aounu in predsedniku parlamenta Nabiju Berriju, da skupina ne bo posredovala v konfliktu,« trenutne napete razmere na političnem parketu v državi opisuje geopolitični analitik Basel Doueik.
Izstrelki na sirsko ozemlje
Vojna vihra v Libanonu je sedaj nevarno zavela še proti Siriji. V noči na torek so namreč na bližnjo vas ob prestolnici Damask priletele rakete, ki naj bi jih po ocenah sirske vlade tja izstrelil prav Hezbolah. Napad je sledil opombam sirskega predsednika Ahmeda Al Šare, da podpira razorožitev Hezbolaha. Sirija se na ta napad ni odzvala vojaško, temveč je Al Šara poklical libanonskega predsednika Josepha Aouna, s katerim sta se strinjala, da je potrebno storiti vse potrebno za ohranitev stabilnosti na obeh straneh meje, Šara pa je še enkrat podprl Aounova prizadevanja za razorožitev Hezbolaha.
Ta cilj predsednika je v bistvu le nadaljevanje temeljne usmeritve države od lanskega poletja, ko je bil sprejet načrt za razorožitev Hezbolaha. Libanonska vojska je takrat začela in do januarja letos uspešno zaključila proces razorožitve Hezbolaha južno od reke Litani. Zajela je številna skladišča orožja in začela patruljirati nad tem delom države. To je bil prvi del razorožitvenega procesa, ki pa se ni prevesil v razorožitev gibanja severno nad reko Litani. Očitno je bil tudi na jugu nepopoln, saj tam izraelska vojska še sedaj odkriva skladišča orožja.
»Ne verjamem, da so libanonske oborožene sile napačno ocenile situacijo. Hezbolah ni nasprotoval temu, da so libanonske oborožene sile prevzele nadzor nad njegovim orožjem in lokacijami južno od reke Litani. Hkrati pa vojski tudi niso pomagale pri identificiranju ali lociranju teh lokacij. Hezbolah je od izgona izraelskih sil leta 2000 globoko zakoreninjen na jugu. Skoraj 24 let utrjevanja vojaške moči v regiji ni mogoče preprosto razveljaviti v šestih mesecih ali v enem letu,« realnost hitre razorožitve Hezbolaha v delu države oriše Doueik.
Pičle možnosti uspeha
Dežela ceder tako še naprej ostaja v neke vrste pat položaju med Hezbolahom in drugimi političnimi silami, vendar se ta očitno krha. »Trenutno vzdušje v zvezi s Hezbolahom v Libanonu zaznamujeta dve glavni naravnanosti. Mnogi menijo, da je bil ta spopad neizogiben, saj je Izrael kljub novembrskemu premirju nadaljeval napade na Hezbolah, ki mu ni preostalo drugega, kot da se odzove. Drugi del tradicionalne baze podpornikov Hezbolaha pa izraža globoko utrujenost od vojne in vse večje nezadovoljstvo z idejo nadaljevanja konfliktov v interesu Islamske revolucionarne garde. Vse bolj jasno je, da je Hezbolah politično v kotu. Zdi se, da se njegov glavni domači zaveznik, gibanje Amal, ki ga vodi Nabi Berri, bolj približuje stališčem predsednika vlade Navafa Salama in predsednika Aouna,« ocenjuje Doueik.
Ne glede na težak položaj Hezbolaha se glede njegove ideološke in strukturne povezanosti z iransko Revolucionarno gardo ne bo kaj bistveno spremenilo. »Kar se pogosto govori o Iranu, velja tudi za Hezbolah: ti akterji se nagibajo k vztrajnim vojnam in so pripravljeni utrpeti velike izgube, namesto da bi se predali. To je delno razlog, zakaj so bile domneve v političnih krogih Združenih držav, da se bo iranski sistem z Revolucionarnimi gardami po umoru Alija Hameneja sesul, verjetno napačne. V resnici se je iranska struktura moči izkazala za odporno, saj je varnostni aparat po napadu na vodstvo okrepil nadzor, namesto da bi se razdrobil,« še razlaga naš sogovornik.