British Broadcasting Company, kot se je ob ustanovitvi imenoval BBC, je začel redno dnevno oddajanje 14. novembra 1922. Slab mesec prej ga je ustanovila skupina tedanjih vodilnih proizvajalcev brezžičnih omrežij, med katerimi je bilo najbolj znano podjetje Marconi. Ime je dobilo po italijanskem inovatorju Guglielmu Marconiju, ki velja za izumitelja radia. Leta 1909 sta si s Karlom Ferdinandom Braunom delila Nobelovo nagrado za fiziko, ki sta jo dobila za »prispevek k razvoju brezžične telegrafije«. Marconi je bil tudi podjetnik in poslovnež. Leta 1887 je v Britaniji ustanovil Brezžično telegrafsko in signalno podjetje, pozneje preimenovano v Podjetje Marconi. Leta 1931 je po naročilu papeža Pija XI. postavil Radio Vatikan.
British Broadcasting Company je najprej oddajal, seveda v živo, samo agencijske novice, glasbo in pogovore po nekaj ur na dan. Kmalu so to radijsko postajo poslušali po vsej državi. Njen prvi direktor je bil komaj 33-letni škotski inženir John Reith, ki je priznal, da nima pojma o radiu. Ker je bil po drugi strani odličen organizator, naklonjen inovacijam in eksperimentiranju, se je program hitro širil. Že leta 1927 se je preimenovala v British Broadcasting Corporation, na podlagi kraljeve listine, ki je določila BBC-jeve cilje, pooblastila in obveznosti. Leta 1932 je tedanji kralj Jurij V. postal prvi monarh, ki so ga ob uvedbi BBC-jevega imperialnega uredništva, predhodnika BBC-jevega World Servicea, slišali na radiu – po vsem tedanjem orjaškem britanskem imperiju. To je bilo desetletje, v katerem se je svet vse bolj bal nove svetovne vojne, med katero je BBC-jev World Service, ki je oddajal na kratkih valovih, igral ključno vlogo pri obveščanju zemljanov v vrsti jezikov. Leta 1938 je začel oddajati v arabščini (prvi tuji jezik), nemščini, italijanščini in francoščini. Do konca leta 1942 je oddajal v večini evropskih jezikov, tudi v slovenščini (že od aprila 1941). BBC-jev radio je ostal pomemben tudi po vojni, ne samo zaradi novic in vse bolj tudi glasbe. Leta 1950 se je rodila prva radijska žajfnica The Archers (o vsakdanjem življenju podeželanov, kot so jo napovedali), ki je, če verjamete ali ne, še vedno v etru kot najdaljša radijska žajfnica z že skoraj 20.000 epizodami.
Monarhija in televizija
S televizijo je BBC začel eksperimentirati leta 1929. Slika je bila črno-bela in motna. Leta 1936 je imel BBC prvo televizijo z rednim programom, ki je ves potekal v živo, saj snemalna tehnika še ni bila razvita. Samo šest mesecev pozneje (leta 1937) je prvič oddajal s terena. Spet v povezavi z monarhijo. V živo je prenašal kronanje kralja Jurija VI. Ker snemalne tehnike še ni bilo, obstaja samo posnetek, narejen s filmsko kamero, postavljeno pred televizijo. Šele petdeseta leta prejšnjega stoletja so postala desetletje televizije. Zaradi prenosa kronanja Elizabete II. leta 1953 je poskočila prodaja televizijskih sprejemnikov. Kronanje je bilo ključno za zgodovino in razvoj televizije, saj ga je na televizijskih sprejemnikih gledalo 20 milijonov Evropejcev. Šestdeseta leta so na BBC-jevo televizijo prinesla barve in prve drame. Leta 1967 je začela predvajati legendarno prvo televizijsko žajfnico, 26 epizod Sage o Forsytih, ki so jo Britanci množično gledali ob nedeljah zvečer, ko je življenje na Otoku obstalo. Bila je priljubljena tudi v rajnki Jugoslaviji. V parlamentu so televizijske kamere prvič za stalno ostale šele leta 1989. BBC je leta 1997 vpeljal bbc.co.uk, spletni portal, ki se je hitro uveljavil kot eden največjih in najbolj zaupanja vrednih virov informacij.
Leta 1967 je prvi direktor BBC John Reith pri 78 letih privolil v televizijski intervju, ki je trajal nič manj kot deset ur. To je morala biti zanj muka, saj se je dotlej samo enkrat pojavil na televiziji. Vseeno je ta intervju še vedno relevanten, predvsem zaradi dela, kjer govori o moči in vplivu, povezanima z javno radiotelevizijo. O moči in vplivu direktorja v javnem zavodu, pa tudi moči in poskusih vplivanja vlad na vodstva, novinarje in programe javne radiotelevizije. Gre za vprašanja, ki niso danes nič manj aktualna in nič bolj razčiščena, kot so bila takrat. BBC se je vedno ponašal s politično in splošno nepristranskostjo. Kljub temu je že dolgo trn v peti konservativni stranki, ki mu enkrat pripisuje protikonservativno levičarstvo, drugič pa ga obtožuje, da ga vodi liberalna elita. Zadnjih dvanajst let vladajoča konservativna stranka BBC jemlje za dežurnega krivca za marsikaj. Pod nekdanjim premierjem Borisom Johnsonom, glavnim krivcem za brexit v zelo trdi ideološki različici, je desno krilo konservativcev BBC razglasilo za sovražnika brexita. Kratico globalno prestižne, najbolj nepristranske multimedijske korporacije so obtožujoče spremenili v Brexit Bashing Corporation, korporacijo za udrihanje po brexitu. Skrajno desno krilo stranke, ki ga je dnevnik Guardian razglasil za talibansko krilo torijcev, želi pohabiti, zmanjšati in razparcelirati BBC. Britanci, zelo navezani na svoj BBC, mu tega ne bodo dovolili.
