Ameriška demokratska stranka je na volitvah ta teden poskrbela za nekaj odmevnih prvencev. Združene države bodo dobile prvo temnopolto guvernerko v zgodovini, in sicer v zvezni državi Georgia, v Novi Mehiki pa prvo iz vrst staroselcev. V zvezni senat bo iz Michigana prvič v ameriški zgodovini prišel musliman, iz New Hampshira prvič odkrito istospolno usmerjeni senator in iz Minnesote (morda pa tudi Aljaske) prvič staroselska senatorka. Mejnikov s tem še ni konec. Največji se bo očitno zgodil tam, kjer so ga demokrati že postavljali. Leta 2007 je Nancy Pelosi postala prva ženska na čelu predstavniškega doma kongresa. Zdaj vse kaže, da bo ta položaj prvič zasedel temnopolti politik.
To je 56-letni Newyorčan Hakeem Jeffries, aktualni vodja demokratske manjšine v predstavniškem domu kongresa. S torkovo veliko volilno zmago njegove stranke se mu je odprla pot, da se zavihti na tretji najvišji položaj v državi. To morda ni več tako odmevno, kot bi bilo nekoč, ker so ZDA že imele temnopoltega predsednika in temnopolto podpredsednico, ki sta bila oba demokrata. Z Jeffriesom pa bi stranka na neki način zaokrožila ta svoj dosežek na najvišjem oblastnem trojčku.
Novoizvoljeni kongres bo v svoji novi sestavi prvič zasedal 3. januarja in izbral tudi vodstvo. V sredo je Jeffries 435 izvoljenim kongresnikom poslal pismo s sporočilom: »Pišem vam z vljudno prošnjo za podporo v zvezi z mojo kandidaturo za bodočega predsednika predstavniškega doma.«
Abeceda drugačnosti
Jasno je, da bo to tokrat demokrat, ker bodo imeli ti najmanj 250 poslancev, verjetno pa še več. Čakajo pa ga velike naloge, ki izhajajo iz obljub demokratske stranke in pričakovanj volilcev. Med prvimi bo poskus okrepitve pomoči ljudem za dostopno zdravstveno zavarovanje. To vprašanje je bilo javno manj izpostavljeno kot cene goriva ali vojna v Iranu, toda v eni zadnjih raziskav Gallupa ga je 77 odstotkov vprašanih označilo za izjemno oziroma zelo pomembno. Demokratska kritika vojne v Iranu bo zahtevala pritisk za njeno končanje, podobno bo s Trumpovimi carinami. Vse to so demokrati brez učinka kritizirali že doslej. S prevzemom večine v obeh domovih kongresa bodo dobili nekatere vzvode vpliva, predvsem s pristojnostjo nadzora nad porabo proračunskega denarja. Trump napoveduje, da bo še bolj vladal s predsedniškimi ukazi in ustavljal demokratske politike s predsedniškim vetom. Če kompromisov ne bo, lahko nastane popolna zakonodajna blokada.
Tudi mimo same zakonodaje bo dogajanje zelo pestro, predvsem zaradi napovedi številnih kongresnih preiskav članov aktualne administracije na čelu s predsednikom o bogatenju, Epsteinovih dokumentih, obrambnih poslih in tako naprej. Jeffries sicer pravi, da mu še nihče ni predlagal še tretje ustavne obtožbe Trumpa, in sam ne kaže navdušenja zanjo. Pozornost bi preusmerila od vsebinskih vprašanj, kar bo že tako ali tako počela predsedniška tekma, ki se v bistvu že začenja – ameriški mediji so polni ugibanj o mogočih kandidatih.
Jeffries, ki je od leta 2023 vodja demokratov v predstavniškem domu, rad deluje v ozadju, se pogovarja in išče rešitve ter ne hiti pred mikrofone, čeprav so bili nekateri njegovi javni nastopi zelo opazni – denimo skoraj devet ur dolg nepretrgan protestni govor zaradi »velike čudovite zakonodaje« republikancev ob začetku drugega Trumpovega mandata. Znan je tudi po svojih citatih iz rapovskih pesmi pa po znamenitem abecednem naštevanju 26 točk, v katerih bodo demokrati drugačni od republikancev.
Kongresne volitve so prinesle geografsko zanimivost: kaže, da bodo na čelu Združenih držav (Bele hiše, predstavniškega doma in večine v senatu) trije Newyorčani iz bližnjih sosesk. Trump je iz Queensa, Jeffries iz Brooklyna, od tam je tudi verjetni vodja demokratske večine v senatu Chuck Schumer. Jeffries je odraščal v takrat problematični četrti Crown Heights. V šoli je menda izstrelil vse odgovore, na cesti pa prav tako streljal z besedami v raperskih dvobojih in pridobival retorične spretnosti, ki so bile pozneje uporabne, ko je bil po končanem študiju prava najprej odvetnik ter nato postal politik.
To slednje se je zgodilo, ko je bil star 30 let. Začetek je bil slab. Utrpel je nekaj zaporednih porazov pri potegovanju za sedež v zakonodajnem telesu zvezne države New York. Zmagal je šele leta 2012, ko se je njegov nekajkratni nasprotnik upokojil. Potem pa je dosegel sprejem nekaj odmevnih reform, za katere je pridobil podporo različnih struj in si prislužil časopisni vzdevek Barack iz Brooklyna.
Po šestih letih je šel stopnico višje, v zvezni kongres, in tam ostal poslanec vse do zdaj, ko je dobil osmi mandat. V tem času se je pridno vzpenjal znotraj strankinih poslanskih vrst in leta 2022 brez tekmeca postal vodja demokratov v predstavniškem domu kot prvi temnopolti politik na tem položaju v kateri od obeh velikih strank. Zdaj pa ga čaka še ena, verjetno zadnja stopnica navzgor: položaj predsednika predstavniškega doma. Več bo težko, kajti vodje strank v kongresu so praviloma vrhunski politiki, ki pa jim manjka tisti dodatni drobec političnega testa, ki je potreben za konkurenčno predsedniško kandidaturo.
660.000 glasov proti podpori
Še prej pa bo tretji najvišji položaj v državi seveda moral dobiti. Nekateri v stranki pravijo, da volitve ne morejo biti nekakšen avtomatizem, in zahtevajo odprt proces, druge kandidature in razpravo o njih. Te zahteve prihajajo iz levega, progresivnega, zdaj delno tudi socialističnega bloka demokratske stranke. Tam nekateri Jeffriesa vidijo kot pripadnika sredinskega demokratskega establišmenta, čeprav sam trdi, da je progresivni demokrat in ga je podprl tudi newyorški župan Zohran Mamdani. Deloma so do njega kritični zaradi trdne podpore Izraelu. Očitajo mu tudi, da je prejemal korporacijske donacije in se avgusta sešel s Trumpovim zetom Jaredom Kushnerjem ter z njim govoril o tem, kje bi demokrati lahko našli skupni jezik z administracijo. Na spletu že nekaj mesecev kroži peticija s pozivom demokratskim kongresnikom, naj Jeffriesa ne podprejo za predsednika predstavniškega doma. Do volitev jo je podpisalo kakih 20.000 ljudi, od torka dalje pa več kot 640.000.
Vsekakor je leva struja okrepljena in zahteva več glasu, a tudi sredinska in strankine elite zdaj opogumljeno jezdijo na valovih zmage ter menijo, da bi bil odmik preveč na levo za demokrate poguben. Iskanje enotnejšega jezika med njimi v kongresu in v predsedniški kampanji 2028 bo za novega najvišjega predstavnika stranke morda še večji izziv kot obračunavanje z ranjenimi republikanci.
