Do sredine prejšnjega stoletja je gospodarstvo Katarja temeljilo na ribolovu in perlah, odkritje nahajališč nafte in zemeljskega plina v štiridesetih letih pa je državo spremenilo v eno najbogatejših na svetu, katere bruto družbeni proizvod na osebo po kupni moči se giblje med 125.000 in 130.000 dolarji.
Sosednji Oman je zaloge nafte in zemeljskega plina odkril dve desetletji kasneje in takrat se je tudi začel razvoj države. Torej razvoj v kontekstu moderne države, kajti sultanat je bil od konca 17. stoletja imperij, ki se je na višku svoje moči v 19. stoletju raztezal od Zanzibarja do današnjega Irana in Pakistana. Danes se z bruto družbenim proizvodom na osebo v višini 45.000 dolarjev Oman uvršča med države z visokim dohodkom, višjim od Velike Britanije in primerljivim s Finsko in Belgijo. Silhueta glavnega mesta Muškat se precej razlikuje od Dohe. Zaradi zelo strogih pravil v arhitekturi so moderni vplivi zelo omejeni in hiše so tradicionalne ne le po videzu, temveč tudi po višini, ter se zlivajo z okoljem, v katerega so umeščene.
Kaj določa razvitost?
Sodeč po bruto domačem proizvodu sta Katar in Oman razviti državi, v katerih je mogoče dobiti vse, kar si srce zaželi. Toda kaj sploh pomeni biti razvit? Definicij je več, ena pogostejših razvoj opredeli kot proces rasti, spreminjanja ali prilagajanja, v katerem nekdo ali nekaj postane bolj napredno. Gledano z vidika države je to torej niz dogodkov, ki »tradicionalno« in »zaostalo« kmetijsko družbo popeljejo do modernizacije, odprave revščine, bogastva in visokih standardov. Stopnja razvitosti se je dolgo časa merila zgolj z bruto družbenim prihodkom, ki je eno izmed meril blaginje, a ne pove veliko o tem, kako je bogastvo porazdeljeno med prebivalci. Zato so se kasneje oblikovali raznovrstni kazalniki, ki poleg materialne dobrobiti vključujejo tudi dobrine, kot so zdravje, izobraževanje, okolje, svoboščine, enakopravnost, pravičnost in varnost.
Je torej Oman razvita država ali ne? Povprečna starost umrlih je nekoliko nižja kot v Sloveniji, a primerljiva s Poljsko in višja od Madžarske. Voda je pitna. Tako kot zdravstveni je tudi izobraževalni sistem javen in šolanje je brezplačno, a ne obvezno. Po pričanju turističnih vodnikov in lastnika najetega stanovanja se uradni delovni čas giblje med osmo in drugo uro, a se v realnosti pogosto zaključi okoli poldneva. Verjetno to, skupaj z dobrimi plačami, pomembno prispeva k vsesplošno visoki ravni umirjenosti ljudi in občutku medsebojnega spoštovanja. Le pri svoboščinah se nekoliko zalomi, saj ni dobro kritizirati absolutnega monarha in mu nasprotovati. Čeprav je ta razsvetljen, med drugim želi do leta 2020 deset odstotkov elektrike za Oman proizvesti z obnovljivimi viri, in je sprejel zakone, ki vsaj v teoriji zagotavljajo državljanske svoboščine in človekove pravice, življenje v državi v veliki meri diktirajo islamske in plemenske tradicionalne vrednote. Zaradi tega trpi enakopravnost, precej so med drugim diskriminirane ženske, osebe LGBT, manjšine in hendikepirani.
In Slovenija, je razvita država? Bolj ali manj od Omana? Naš bruto družbeni proizvod je za četrtino manjši od omanskega in za več kot dve tretjini manjši od katarskega. Imamo javno zdravstvo in šolstvo, nad katerima se zgrinja vedno več pritožb. Delovniki se podaljšujejo, zaposleni morajo biti delodajalcem na razpolago 24 ur na dan, prekarstvo je v porastu, prav tako izgorelost. Smo pa ena najbolj varnih držav na svetu in pri nas velja demokracija. Čeprav se socialna nepravičnost, neenakost in revščina povečujejo, ima Slovenija še vedno eno najnižjih dohodkovnih neenakosti na svetu. Človekove pravice se načeloma spoštujejo, nekoliko manj bi se s to izjavo strinjali Romi, izbrisani in prosilci za azil, a v primerjavi z Omanom trditev vseeno ni iz trte izvita.
Najemniki sistema
Štiriurnemu delovniku, visoki plači in polnim policam v trgovinah se veliko ljudi ne bi upiralo, ne v Sloveniji, Evropi, Kitajski, ne nikjer drugje po svetu. A zalog nafte pač nima vsaka država. Toda na kateri točki se posameznik odloči, da je neka stvar več vredna od denarja? Ali je pri tem pomembno zadovoljstvo, možnost izbire, svoboda, pravičnost ali čisto okolje? In morda še bolj relevantno: kdo je tisti, ki odloča o tem, kateri kazalniki blagostanja pretehtajo nad drugimi, ali so nekatere vrednote preprosto absolutne in univerzalne?
Združene države Amerike in zahodna Evropa so arhitekti in lastniki mednarodnega sistema, v katerem danes prebivamo, preostale države so v njem najemnice. Če bodo sledile zahodnim razvojnim modelom, se bodo modernizirale in približale zahodu, zgledu razvitosti in še naprej uživale najemniške pravice. Morda je nekoliko poenostavljeno, če rečemo, da je bilo relativno pozno odkritje nafte in zemeljskega plina za zalivske države morebiti blagoslov. Gromozanske zaloge naravnih virov, odkrite v času kolonizacije Konga, državi niso nič pomagale pri njenem razvoju, kvečjemu obratno – delujoča država, močne institucije in vladavina prava bi otežile pridobivanje rudnin.
Od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje je več kot sto trideset tako imenovanih držav v razvoju poskusilo preslikati različne ekonomske in socialne teorije ter politike, izhajajoče iz Evrope ali Amerike, s ciljem povečanja lastne blaginje. A razvila se je redkokatera. Največjo vlogo pri odpravljanju globalne revščine je dejansko odigrala Kitajska, saj se je od nekoliko več kot milijarde absolutno revnih ljudi na svetu več kot sedemsto milijonom Kitajcev uspelo iztrgati temu primežu. Država se je na pot razvoja podala na njej lasten način, režiran od centralno vodene državne politike. Danes je prisotna v nemajhnem številu držav v razvoju, ki v njej vidijo mamljivo alternativo zahodnim razvojnim modelom. Mamljivo zato, ker je v kratkem obdobju sama dosegla zavidanja vreden napredek, pa tudi zato, ker sodelovanja z ničimer ne pogojuje. In prav zato je Evropa do kitajske prisotnosti, predvsem v Afriki, precej skeptična, saj ji očita izključno ekonomske interese na kontinentu. Kitajska pa na drugi strani evropski model delovanja vidi kot izvažanje lastnega načina življenja, idej in vrednot, zlepa ali zgrda.
Ob tej misli se odpirata dve možnosti. Prva, ali je zahod, ki je stoletja dirigiral delovanje sveta, v vsej svoji zahodocentričnosti iskreno verjel, da je svojo lastno (popolno) podobo moč klonirati v drugih kulturah in družbenih ustrojih in s tem ustvariti boljši svet. In druga, ali je bila ena in edina želja zahoda ohraniti vlogo upravljalca svetovnega reda in s tem obdržanje moči. Kajti tudi to je lahko del definicije razvoja, katerega posledica je postati bolj napreden, tokrat od drugih. Če za trenutek stopimo iz sveta držav v svet organizmov, razvoj pomeni prilagajanje spremembam v prostoru in času, ki omogoči preživetje. Na karibskih otokih so po orkanih Irma in Maria odkrili, da ima večji delež kuščarjev daljše noge kot pred uničujočima pojavoma. Seveda se noge niso podaljšale v obdobju treh mesecev, le kuščarji s krajšimi nogami orkanov niso preživeli in nove generacije kuščarjev bodo bolje prilagojene novim razmeram. So se torej zahodu stoletja podaljševale noge in je z njimi lahko stopal povsod, kjer je želel?
Ali biti razvit pomeni razmišljati v okviru konceptov »hitreje, višje, več«, čeprav na škodo lastnega zdravja in okolja? Ali je morda bolje delati štiri ure na dan in imeti nekaj od življenja, čeprav to ne velja nujno za ženske in razne manjšine. Ali obstaja samo ena pojavnost razvite države, ki temelji na sprejemanju zahodnih vrednot, institucij, načina življenja in prepričanj, kot so na primer demokracija, demokratične norme in prosti trg? V igri ni vrednotenje različnih razvojnih modelov, temveč priznanje, da ti obstajajo. To pomeni, da so možne različne oblike razvoja, pri čemer nobena od njih ni perfektna. Zahodne države se morajo počasi privaditi na realnost, v kateri njihova hegemonija ni naravno stanje duha, saj vsaj nekateri izmed najemnikov počasi postajajo solastniki. Da svet postaja vedno manj zahoden in zato vedno manj poznan. S tem usiha realna moč zahoda in vzporedno s tem se povečuje njegov občutek nemoči v odnosu z okolico. Morda je prav ta stiska, ta nemoč razlog za krizo vrednot, v kateri sta se znašli Evropa in Amerika danes in ki le še poglablja vprašanji: razvoj za koga oziroma razvoj k čemu?
