Ocene, kako je s stanjem demokracije po svetu, se precej razlikujejo. V zadnjem obdobju so bile sicer precej enotne, da je demokracija vedno znova nazadovala in so se demokratični sistemi prelivali v hibridne oziroma v čiste avtokracije. Še lani je ameriška nevladna organizacija Freedom House ugotavljala, da je svetovna svoboda upadla že dvajseto leto zapored in so se politične pravice in državljanske svoboščine poslabšale v 54 državah, v 35 pa izboljšale. Zdaj pa analitični oddelek britanskega Economista ugotavlja, da je lani po osmih letih upadanja demokracije prišlo do njene stabilizacije. Večletni trendi najedanja demokracije so se umirili, pravijo, pri čemer pa so ena izmed izrazitih izjem tega indeksa ZDA, ki so po inavguraciji Donalda Trumpa za ameriškega predsednika na tej lestvici padle z 28. mesta na 34.
Pogostejši so hibridni režimi
Podatki V-Dem, neodvisnega raziskovalnega inštituta, ki si prizadeva za konceptualizacijo in merjenje demokracije, na drugi strani kažejo drugačno sliko. Po njihovih ocenah je bila leta 2025 skoraj četrtina vseh držav sveta v procesu avtokratizacije, kar se je kazalo v slabitvah parlamentov, večji koncentraciji moči v rokah izvršne oblasti, slabšem nadzoru dela vlade in krepitvi političnih pritiskov na medije ter celoten politični sistem. V-Dem ocenjuje, da v letu 2026 približno 74 odstotkov svetovnega prebivalstva živi v avtoritarnih sistemih, medtem ko se je globalna raven demokracije vrnila približno na raven poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Avtoritarni režimi so v 20. in 21. stoletju v povprečju trajali od 30 do 35 let, preden so se kazalci spet obrnili proti demokraciji. Zdaj so pogostejši hibridni režimi, kjer imajo delno svobodne volitve, a močno omejene opozicijo, civilno družbo in medije. Vendar pot iz avtoritarnih in hibridnih režimov ni nemogoča. Nedavni primeri Poljske in Madžarske učijo, da spremembe postanejo možne, ko se ljudje naveličajo režima in pride do množične mobilizacije.
Poljska in Madžarska izkušnja
Kot razlaga Bulcsu Hunyadi, vodja programov proučevanja radikalizacije in ekstremizma pri nevladni organizaciji Political Capital, je na Madžarskem Peter Magyar zmagal zaradi srečne kombinacije več dejavnikov. Slabo stanje ekonomije in javnih financ je bilo ključno: »Sistem Viktorja Orbana je lahko deloval le, ko jim je uspevalo izpolnjevati ekonomske obljube. Po desetih letih to ni bilo več možno.« Pri Fideszu je prav tako izgubila verodostojnost ideološka podstat, da bodo zaščitniki otrok, delavcev in prebivalstva v tujini, razlaga Hunyadi in dodaja, da je položaj vladajočih najedalo še več korupcijskih škandalov, naveličanost ljudi z Orbanovo vladavino ter dejstvo, da prebivalcem namenjajo čezmerno dozo dezinformacij. »Magyar je bil politični novinec. Kot del nekdanjega Fideszovega sistema je vedel, kakšne napade lahko pričakuje. V svojih govorih se je osredotočal na koruptivnost režima in na vsakdanje težave ljudi,« recept za padec šestnajstletne Orbanove iliberalne demokracije orisuje Hunyadi.
Na Poljskem, kjer je Donaldu Tusku s koalicijo desnosredinskih strank uspelo zmagati proti skrajno desni stranki Zakon in pravičnost tri leta poprej, so bile razmere manj kritične kot na Madžarskem. Gospodarstvo je dobro funkcioniralo, na volitvah je prihajalo do manjšega vpletanja umetne inteligence in tujih akterjev, a v želji po spremembah je tudi na Poljskem prišlo do mobilizacije volilcev – predvsem mladih. Drugačne okoliščine kot na Madžarskem so takrat pripeljale do drugačne zmage vladavini prava naklonjenih političnih sil. »Donald Tusk ni tako prepričljivo zmagal kot Magyar. Spremembo oblasti je omogočilo to, da so se različne stranke združile v koalicijo,« razlaga Maria Skóra, strokovna sodelavka na področju politike v organizaciji Das Progressive Zentrum. Tri leta po volitvah se reformni procesi na Poljskem ne odvijajo po željah, opozarja. Prihaja namreč do politične paralize zaradi napetih odnosov vlade s predsednikom Karlom Nawrockim, ki je zvest zdaj opozicijski stranki Zakon in pravičnost. Maria Skóra tako opozarja, da brez absolutne večine stranke tudi po spremembah oblasti težko popravljajo vladavino prava z navadnimi zakonodajnimi postopki. »Težko je popravljati zakone, ne da bi jih kršili,« dodaja.
Utrjene demokracije so lahko odporne
Zdrs v avtokracijo je možno preprečiti na volitvah, le kandidati in sporočila morajo biti pravi. To ugotavlja Robin Johnson, ki poučuje politične vede na Monmouth College in je tudi proučeval, kako lahko v ZDA demokrati v delavskih okrožjih, sicer Trumpovih utrdbah, zmagajo na volitvah. Recept je po njegovem mnenju nenehna aktivnost kandidatov, ki morajo preprosto potrkati na vrata navadnih ljudi in jim razložiti svojo politiko. »To je komunikacija, ki je dobra za demokracijo,« je prepričan Johnson. Ko je proučeval, kako demokratski kandidati delujejo v delavskih okoljih, kjer za zmago preprosto morajo dobiti tudi republikanske glasove, je ugotovil, da uporabljajo kombinacijo stikov preko spleta, prireditev in trkanja na vrata. »Ne obstaja neki čaroben pristop, temveč zgolj to, da se ljudem prisluhne in se z njimi pogovarja. Prav tako morajo politiki v delavskih okrožjih uporabljati jezik, ki ga ljudje tam razumejo,« pravi Johnson.
Boj proti avtokraciji ali pa tudi populizmu kot morebitnemu predhodniku avtokracije vsaj delno razlaga tudi hiter prihod na oblast v primeru župana Manchestra Andyja Burnhama. Volilci na levem političnem spektru ga v primerjavi s Keirom Starmerjem vidijo kot politika, ki lahko drži koalicije skupaj in zmore jasno povedati, kakšna so njegova stališča. »Tudi Zeleni in Liberalni demokrati so ga podprli, ker ga vidijo kot tistega politika, ki lahko zaustavi radikalno desnico,« ocenjuje Robert Ford, politični analitik z Univerze Manchester. Politični pristopi lahko mobilizirajo volilce, vendar se slednjih ne sme vleči za nos. »Da, obljubite spremembe, a takšne, ki jih lahko uresničite,« politikom svetuje Ford.
