Armenski premier Nikol Pašinjan je pred dnevi napovedal, da bo Armenija nadaljevala začrtano evropsko pot in kmalu vložila kandidaturo za članstvo v EU. Medtem ko so se evropske aspiracije Gruzije pod prorusko vlado Iraklija Kobakhidzeja razblinile, utegne Evropska unija kmalu dobiti novo, že drugo kandidatko za članstvo iz Zakavkazja.
Armenski parlament je že marca 2025 sprejel zakon o evropski poti, ki je bil neke vrste pravna zaveza Armenije, da si bo prizadevala za približevanje in prihodnje članstvo v EU. Evropske ambicije Armenije so se okrepile po septembru 2023, ko je po hitri azerbajdžanski ofenzivi padla Republika Arcah (Gorski Karabah), ki je bila vse od razpada Sovjetske zveze neke vrste armenski protektorat na azerbajdžanskem ozemlju. Ker Rusija ni prišla na pomoč Armeniji, temveč se je postavila na stran Azerbajdžana, so se začele še hitreje krhati vezi Erevana z Moskvo. Čeprav Rusija ohranja okoli 3000 vojakov v vojaški bazi v Gjumriju, je Armenija januarja 2025 sklenila tudi strateško partnerstvo z ZDA.
Bodo še vztrajali v EAEU in CSTO?
Zakaj se je torej nekaj mesecev po volitvah, na katerih je spet zmagala njegova prozahodna Civilna pogodba, premier Pašinjan odločil nadaljevati evropsko pot? Kot ocenjuje Richard Giragosian, direktor mislišča Center za regionalne študije (RSC), ima vprašanje morebitne kandidature Armenije za članstvo v EU hkrati večji in manjši pomen, kot se zdi na prvi pogled. »Vprašanje pristopa k EU je bilo deloma učinkovit strateški blef, namenjen krepitvi proevropskega razpoloženja v Armeniji pred junijskimi volitvami. To je bilo pomembno za armensko vodstvo, da ohrani zagon približevanja Evropi in oddaljevanja od Rusije. V tem kontekstu pa ima članstvo Armenije v EU hkrati tudi večji pomen, kot se zdi, saj predstavlja ključni del širše strategije diverzifikacije v zunanji politiki. Ta potreba po diverzifikaciji varnostnih partnerjev nadomešča pretekla prizadevanja za uravnoteženje odnosov z Rusijo in Zahodom.«
Rusija je bila dolga leta in še vedno je velik gospodarski partner Armenije. Država je veljala za prorusko, tudi zaradi tam nameščenih ruskih vojakov. Armenija je članica Evrazijske gospodarske unije (EAEU) od leta 2015. Preko te ima dostop do skupnega trga (tudi z Rusijo) in prostega pretoka blaga, storitev, kapitala in delovne sile. Daleč najpomembnejši je ruski trg, kamor Armenija izvozi za okoli 3 milijarde dolarjev proizvodov. Močno je od Rusije odvisna tudi zaradi uvoza zemeljskega plina, a že sedaj se Armenija ozira po novih uvoznih trgih električne energije – tudi iz Azerbajdžana.
Pašinjan vztraja, da želi ne glede na siceršnje usmeritve države ohraniti dobro sodelovanje z EAEU. Povsem drugače je z rusko vojaško organizacijo, Organizacijo pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO), v kateri je Pašinjan sodelovanje zamrznil že leta 2024, pozneje pa dejal, da si Armenija v njej ne želi več aktivno sodelovati. Zaradi vseh teh premikov ruski predsednik Vladimir Putin Armeniji grozi z »ukrajinskim scenarijem«, pritisk na Erevan pa je zdaj okrepil še zunanji minister Sergej Lavrov, ki je dejal, da mora armenska vlada izbrati med članstvom v EAEU ali EU.
Ugoden trenutek za pot proti EU
Armenija tako ni le pred odločitvijo, kako bo z njenim članstvom v EAEU, temveč tudi v CSTO. Težko bo namreč vzporedno zasledovala evropsko pot in ohranjala ruske vezi. Kot opozarja Giragosian, se je CSTO izkazala za nezanesljivega poroka varnosti ob napadih in vdorih Azerbajdžana na suvereno armensko ozemlje. »Čeprav je krizo z Azerbajdžanom v veliki meri nadomestil napredek v diplomatskih pogajanjih med Armenijo in Azerbajdžanom, se CSTO, v kateri prevladuje Rusija, kaže kot slepa ulica za varnost Armenije. Kljub temu je armensko vodstvo preudarno in previdno, da ne bi po nepotrebnem izzvalo prekomerne reakcije Rusije. Armenija se zdaj ukvarja z zahtevnim prizadevanjem za ponovno vzpostavitev ravnovesja med poglabljanjem vezi z Zahodom in odvisnostjo od Rusije na področju energetike, gospodarstva in trgovine. Hkrati pa armenska politika diverzifikacije, ki jo poganja potreba po pridobivanju širše skupine varnostnih partnerjev, deluje in je uspešna, saj se izogiba ujetosti v okvir konfrontacije z ničelnim izidom med Rusijo in Zahodom,« ocenjuje naš sogovornik.
Za Giragosiana se postavlja ključno strateško vprašanje, kako daleč in kako hitro se lahko Armenija približa Zahodu. »Če odmislimo izziv Rusiji, strategijo Armenije poganjata zaščita nacionalnih interesov države ali, še bolj osnovno, zavezanost k ponovni uveljavitvi armenske neodvisnosti in suverenosti. Armenija se trudi upreti 'gravitacijski sili' 'ruske orbite'. Sedanji trenutek je ključen iz dveh razlogov. Obstaja priložnost (za približevanje EU, op. a.), saj je Rusija še vedno razpršena in preobremenjena zaradi neuspešne invazije na Ukrajino. Hkrati se za Armenijo odpira povezana priložnost, ki temelji na brezprimernem zanimanju Zahoda (in Evrope) za Armenijo. V tem kontekstu se Armenija zdaj obravnava kot partnerica, ki je hkrati zanesljivejša demokracija in ima večji strateški pomen kot prej,« edinstvenost trenutka za armenske evropske sanje razlaga Giragosian.x