Sedmega junija 1926 je tramvaj na ulici Gran Via v Barceloni povozil starca. Hudo ranjenega in nezavestnega so ga prepeljali v bolnišnico. Bil je brez dokumentov in zaradi njegovih ubornih oblačil so mislili, da je potepuh ali berač. A še preden je 10. junija podlegel poškodbam, so ga prepoznali kot 73-letnega Antonija Gaudíja, glavnega arhitekta Sagrade Familie (Svete družine), ki so jo takrat še gradili, a je že zaslovela po vsem svetu.
Pravzaprav jo gradijo še danes in vsako leto privabi več milijonov turistov, več kot najbolj slavne srednjeveške katedrale, ki so jih tudi gradili zelo dolgo. Obiskovalcem najprej pritegne pozornost pročelje, ki prikazuje Kristusovo rojstvo in katerega oblikovanje je zadnjih 30 let svojega življenja nadzoroval Gaudí. Notranjost cerkve spominja na gozd, velikanski stebri pa na okamenela drevesa. Zdi se, kot da bi stali pod krošnjami platan, značilnih za Barcelono. Od zunaj naj bi cerkev, kot si jo je zamislil Gaudi, spominjala na 50 kilometrov oddaljeno goro Montserrat, katalonsko romarsko središče.
Ko je Gaudí umrl, so dokončali
le petino Sagrade
Že leta 1883, ko je bil Gaudí star komaj 31 let in je drugače kot v starosti še zelo skrbel za svojo zunanjost, je prevzel delo glavnega arhitekta, potem ko se je leto po odprtju gradbišča prejšnji arhitekt in njegov mentor Francisco Villar (1828–1902) sprl z župnijskim svetom. Vse se je začelo leta 1881, ko so verniki namenili precejšnje prispevke za gradnjo neogotske cerkve, s katero bi se Barcelona spokorila za grehe moderne dobe. Tempo gradnje je bil zelo različen. Dolgo časa so jo financirali z naključnimi zasebnimi donacijami in če jih ni bilo dovolj, gradnja ni napredovala. Nov zagon pa je dobila, ko ji je neki bogataš ob smrti namenil velik del svojega premoženja. Zdaj dela financirajo z denarjem od vstopnine. Leto pred smrtjo si je Gaudí skromno bivališče uredil kar v Sagradi Familii, tako da je živel s tem svojim velikim projektom prav vsak trenutek. Ko je umrl, so dokončali komaj petino.
Gaudí je postavil osnove za to velikansko cerkev in v njegovi zapuščini so napotki, kako naj jo gradijo naprej, saj je vedel, da gradnje ne bo mogel dokončati sam. Hkrati je dal arhitektom, ki bi v prihodnosti vodili gradnjo, v veliki meri proste roke. Gradnja se je popolnoma ustavila med državljansko vojno (1936–1939), na začetku katere so anarhisti zažgali kripto in Gaudíjev atelje z nekaterimi njegovimi načrti in maketami. Šele po letu 1950, torej že globoko v času Francove diktature, se je gradnja nadaljevala, pri čemer so najprej zelo skrbno proučili Gaudíjeve načrte in makete.
Turisti v Barceloni obiskujejo tudi druge Gaudíjeve stavbe, kot sta Casa Batllo, katere oblika spominja na zmaja, in Pedrera, kjer so nenavadne dimniške skulpture na strehi postale model za cesarske vojake (Stormtrooperje) iz serije filmov Vojna zvezd. Njegova velika stvaritev je tudi barcelonski park Guell.
Pri gradnji Sagrade Familie se je Gaudí navdihoval predvsem v gotiki in v naravi, pri drugih delih pa tudi v muslimanski, japonski, kitajski, indijski in egipčanski umetnosti. Sam ni veliko potoval, s temi različnimi tradicijami se je seznanil s pomočjo knjig. Morda pa so nanj najbolj vplivali naravni pojavi. Tako je mogoče v arhitektovih delih videti oblike, ki spominjajo na sončnice, sivko, palmove liste, polžje hišice, satovja … Narava zanj ni bila samo navdih za okrasje, ampak tudi model za strukturne in gradbene elemente.
Primerjava s Plečnikom
Kot je 20 let mlajši Jože Plečnik, ki se je bolj opiral na grško-rimsko antiko, dal neizbrisen pečat Ljubljani s Tromostovjem, Kongresnim trgom, Žalami in Univerzitetno knjižnico, je Gaudí vplival na današnjo podobo Barcelone. Oba sta tudi do konca ostala asketska samca in oba sta našla trdno oporo v katoliški veri. Za Gaudíja, ki je bil kot Plečnik goreč vernik in zvest služabnik Cerkve, celo pravijo, da je »božji arhitekt«. Tako mu je v sredo, na dan stoletnice njegove smrti, papež Leon XIV., ki je na obisku v Španiji, posvetil mašo v Sagradi Familii. Tako za Plečnika kot za Gaudíja se je že začel postopek beatifikacije, kar je stopnja pred razglasitvijo za svetnika. Vendar je Katoliška cerkev za svetnike doslej zelo redko razglasila umetnike, predvsem pa nihče ni te časti dosegel zaradi vrhunskih arhitekturnih stvaritev, čeprav je do 18. stoletja umetniška dela in tudi velika arhitekturna dela večinoma naročala in plačevala prav Cerkev.
Oba sta tudi pripadala manjšima narodoma brez lastne države. Gaudí je vedno govoril katalonsko, v javnosti tudi po letu 1923, ko je katalonščino prepovedal diktator Miguel Primo de Rivera, ki je bil tudi glede tega predhodnik Francisca Franca, diktatorja v letih 1939–1975. Leta 1924 so Gaudíja celo pretepli in zaprli, ko je protestiral proti prepovedi rabe katalonskega jezika. V svoja dela, ki jih je razumel kot del katalonske renesanse, je vključeval elemente katalonske kulture – tako je na primer v parku Guell mogoče videti motiv katalonske zastave. V parku je pred prvo svetovno vojno potekal tudi prvi kongres katalonskega jezika. V katalonščini so prav tako napisi v Sagradi Familii.