Meščani tega milijonskega glavnega mesta, ki se nezadržno širi, v novoletnem času mesto zamenjajo za obmorska letovišča ali se umaknejo na podeželje. Buenos Aires je v novoletnem času zadušljiv zaradi velike vlažnosti, silvestrovanje pa je med Argentinci prejkone družinski praznik. Priložnost, ko se zbere vsa družina, sosedje in prijatelji, skuha ogromne količine hrane, na slovitem argentinskem žaru, ki ne manjka na vrtu nobene hiše, speče zajetne kose govejih rebrc, popije obilico penine in malbeca ter nazdravi novemu letu. V upanju, da bo boljše, kot je bilo minulo.
Za Argentinci so ekonomsko turbulentna leta. Državo, ki je bila pred stoletjem zaradi izjemno razvitega in konkurenčnega kmetijstva med desetimi najbogatejšimi državami na svetu in s tem pred večino današnjih gospodarskih velesil, tudi pred Nemčijo, danes po desni prehitevata sosedi, kot sta Čile in Urugvaj. V zadnjih dveh desetletjih prestaja že tretjo globoko ekonomsko krizo, ki jo spremljajo padanje gospodarske rasti, depreciacija pesa in visoka inflacija. Samo leta 2016 je pod mejo tveganja revščine padlo dodatnih 1,5 milijona Argentincev, zaradi česar pod pragom tveganja revščine živi že vsak tretji prebivalec.
Ko je leta 2015 vodenje Argentine prevzel desnosredinski in poslu prijazen predsednik Mauricio Macri, je napovedal, da bo gospodarstvo stabiliziral, revščino pa odpravil. Kako mu bo to uspelo, lahko Argentinci le ugibajo. V četrtem letu njegovega mandata so vsi ti cilji videti povsem nedosegljivi. Macri je bil zaradi kolapsa pesa za finančno pomoč prisiljen prositi Mednarodni denarni sklad. Država je sklenila dogovor o 57 milijard dolarjev vrednem reševalnem paketu, največjem v zgodovini sklada.
Srednji razred vztrajno izginja
Medtem ko zajtrkujemo tradicionalen argentinski zajtrk, ki je sestavljen iz maslenih rogljičkov, marmelade, čajnih piškotov in obilice mate čaja, na televiziji objavijo novico, da so se najemnine v mestu z novim letom zvišale za 50 odstotkov. Z novim letom se običajno močno zvišajo cene vseh storitev, zaradi bližajočih se volitev pa se z januarjem dražijo tudi tiste storitve, ki bi se sicer kasneje – elektrika, voda, plin, cestnine… »Do volitev bodo Argentinci že pozabili, da jim je vlada zvišala cene,« pripomni argentinski Slovenec Jože.
Inflacija se je v državi v zadnjih letih znova zvišala na okoli 40 odstotkov in nič bolje ne kaže za letošnje leto. Hkrati je peso v primerjavi z dolarjem samo lani izgubil skoraj polovico vrednosti. Za Argentince je življenje postalo izjemno drago. Odkar je Macri prevzel vodenje vlade, se je brezposelnost povečala za okoli 30 odstotkov, na devet odstotkov celotnega aktivnega prebivalstva.
Delo je lani izgubila tudi 35-letna učiteljica Mirela; zaradi tega je bila primorana prodati hišo na obrobju Buenos Airesa in se preseliti nazaj k staršem. Nove službe ji ne uspe najti. To je današnja realnost številnih Argentincev. Zaradi visoke inflacije, ki pa ji plače in pokojnine ne sledijo, mnogi vse težje shajajo iz meseca v mesec. Srednji razred, kot pripomni Jože, počasi, a vztrajno izginja.
Argentino ekonomske krize in politične težave pestijo že pravzaprav celo stoletje. Bogati izvoznici kmetijskih proizvodov se nikakor ni uspelo prestrukturirati v bogato industrijsko in kasneje storitveno državo, kot je to uspelo njenim tekmicam. Hkrati je bila država ujetnica pogostih vojaških prevratov vse do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, zaradi česar demokracija v državi nikoli ni prav zaživela. Jože razočarano ugotavlja, da so si državo podredile korporacije, politiki ene in druge barve pa so le lutke v njihovih rokah. »Volitve so le šov za ljudi. V resnici se politiki v zakulisju že vnaprej dogovorijo o delitvi plena,« pravi. Bržčas gre del »družinskega« načina upravljanja države pripisati zgodovinskim razlogom. Argentino so namreč kolonialne sile upravljale s pomočjo peščice premožnih agrarnih družin, ki so nadzirale življenje v državi.
A kaj je šlo po zlu tokrat, da je država morala znova zaprositi za posojilo pri Mednarodnem denarnem skladu? Najpreprosteje povedano: zastavljena ekonomska politika se je Macriju vrnila kot bumerang, ki pa mu ga ni uspelo ujeti. Desnosredinska vlada je skušala stabilizacijo gospodarstva, ki so ga načeli visoki proračunski primanjkljaji, nacionalizacije, visoke izvozno-uvozne carine in koruptivnost vlade pod 12-letnim vodstvom družine Kirchner, doseči z odpravo kapitalskih omejitev, vezave pesa na dolar in izvoznih carin, da bi tako tuje investitorje znova privabila v državo. A vsi ti ukrepi za zdaj niso imeli želenih učinkov oziroma so rezultati zelo mešani.
Za nekatere Macri reforme sprejema prepočasi, drugi pravijo, da je prehitro odpravil nadzor nad gibanjem kapitala in da gospodarstvo ter država na to nista bila dovolj dobro pripravljena. Kakorkoli že, jeseni se bo Macri, kot vse kaže, za interpretacijo krivcev za novo krizo v Argentini moral spopasti s svojo predhodnico Cristino Fernández de Kirchner. Slednjo mnogi krivijo, da je z ukrepi pretiranega ščitenja domačega gospodarstva in razvejenih subvencij ter z mižanjem na obe očesi ob izginjanju javnega denarja v žepih posameznikov, povezanih z oblastjo, Argentino spravila v aktualne težave.
»V krizi leta 2001 sem izgubil 75 odstotkov vseh prihrankov. Zdaj vsake pol leta zaradi inflacije izgubim polovico pokojnine,« skoraj resignirano pojasnjuje Jože, ki se je že navadil na to, da gre argentinska ekonomija deset let navzgor, nato pa deset let navzdol. Zaradi zadnje krize pa se bo, kot pravi, primoran vrniti nazaj na delo. Njegova pokojnina za pokrivanje življenjskih stroškov in vzdrževanje hiše ne zadostuje več.
Tisti, ki imajo to srečo, da jim kruh daje turizem, imajo zaradi gospodarske krize precej manj težav. Mendoza z okolico je svetovno znana po vinih in lastniki vinarn so vse večjo prepoznavnost in priljubljenost argentinskih vin po svetu odlično unovčili. Na nepreglednih kilometrih ravnic okoli Mendoze se razprostirajo nasadi trt, oljk in breskev. Sredi vinogradov so zrasle sodobne vinske posesti, ki gostom, večinoma tujcem, ponujajo vse od testiranja vin do večhodnih degustacijskih menijev in prenočevanja pod kuliso zasneženih Andov. Ustavimo se v vinarni La Azul, ki je, kot nam povedo, ena redkih, če ne kar edina vinarna v dolini, ki je v lasti Argentincev. La Azul je majhna vinarna. Letno pridelajo okoli 150.000 steklenic vina, ki ga večinoma izvozijo, tudi v Evropo. Velike vinarne, ki letno pridelajo več milijonov steklenic vina, so v rokah tujcev: Francozov, Nizozemcev, Italijanov in Nemcev.
Tuji vinarji so prišli, opazili potencial v mendoški zemlji in v zadnjih dveh desetletjih pokupili velika območja. Mnogi niti ne živijo v Mendozi, ampak imajo tam le upravnike, so nad razmerami v argentinskem vinarstvu razočarani v La Azulu. In tega mnenja ne delijo le domači vinarji, ampak tudi okoliško prebivalstvo. Gradbeni delavec Christian, ki se je pred davnimi 40 leti v Argentino preselil iz Švice in v bližini Mendoze, v kraju Cacheuta, odprl gostišče, kjer je mogoče dobiti tudi klobaso in kislo zelje, pravi, da imajo domačini bore malo od vinarstva. »Vinarji vino večinoma izvozijo in ga prodajajo v dolarjih, prihodki ostanejo tujim lastnikom. Turisti obiščejo vinarne, drugje pa se ne ustavijo,« ugotavlja Christian.
V avtu se zaklepajte!
Zaradi depreciacije pesa in visoke inflacije se je v Argentini razvil živahen »črni trg« z dolarji. Še posebej izven Buenos Airesa je plačevanje z bančnimi karticami in pesi prejkone nezaželeno. »Če plačate z gotovino v dolarjih, vam dam deset odstotkov popusta,« poreče Mario Mateo, eden od upravljalcev raftarskega centra, v katerem smo si rezervirali spust po reki Mendoza. Tudi po restavracijah in drugod v okolici Mendoze so najbolj veseli plačil v dolarjih na roke. Razlog je seveda preprost – davki, inflacija in padanje vrednosti pesa. Argentinska valuta je v zadnjem letu izgubila skoraj polovico svoje vrednosti. Ko k temu prištejete še 40-odstotno lanskoletno inflacijo – in letošnja naj ne bi bila nič nižja – ter omejitev dvigov na bančnih avtomatih na 4000 pesov, je jasno, zakaj se Argentinci, tisti, ki se lahko, tako krčevito oklepajo dolarjev.
Vsem Argentincem seveda ne gre slabo. Argentinska družba je močno razslojena. Ginijev količnik v državi presega 60 točk – v Sloveniji, ki je najbolj dohodkovno enaka država na svetu, je ta trikrat nižji – in to razslojenost je mogoče opaziti na vsakem koraku. Buenos Aires je mesto neštetih obrazov. Recoleta, ki si jo izberemo za izhodišče pohajkovanj po mestu, velja za prestižnejše in varnejše območje prestolnice. Njena arhitektura spominja na francoska in španska mesta. Številna stanovanjska poslopja imajo veže, v njih pa varnostnike. Hiše so ograjene z visokimi ograjami, na ulicah so številni oboroženi policisti. Na njenem obrobju stoji tudi eden najprestižnejših hotelov v mestu, Four Seasons.
A že streljaj od hotela je eno najbolj degradiranih območij mesta. Ena najstarejših favel v mestu, ki se tukaj imenujejo »villas«. »Za sto dolarjev vas vodič pelje na ogled favel. Takšen turizem se gremo zdaj,« pove mladenič, s katerim se zaklepetamo na zadnji dan leta 2018, in na mobilniku kaže organizatorje »nevarnega turizma«, kot ga poimenuje. V favele se naseljujejo reveži s podeželja in migranti iz tujine, ki iščejo priložnosti v mestu. Največja težava mesta, pa tudi države, je postala varnost. Hiše, še tako revne, so obdane z visokimi železnimi ograjami.
A vedno ni bilo tako, pravi Jože. »Hodite samo po ulicah, kjer je veliko ljudi, v avtu pa se zaklepajte,« so nasveti, ki jih poslušamo ves čas. Po besedah Argentincev so ropi vsakdanja stvar. Ni redko, da voznike v avtomobilih oropajo oboroženi lopovi na motorjih, ko se morajo ustaviti pred rdečo lučjo na semaforju. Tudi ugrabitve niso redkost. Z njimi ima izkušnje tudi aktualen predsednik Macri, ki so ga leta 1991 ugrabili skorumpirani policisti argentinske zvezne policije. Prav ta izkušnja naj bi Macrija prepričala, da mora vstopiti v politiko. Svojo javno kariero je začel kot predsednik znamenitega nogometnega kluba Boca Juniors, v katerem je vztrajal 12 let, nato pa se je zavihtel na mesto župana glavnega mesta in od tu naprej do predsednika države.
Premožnejši Argentinci se zaradi pogostih ropov in ugrabitev zato umikajo v močno zastražene soseske. Ob reki Rio de la Plata v predelu, imenovanem Puerto Madero, je v zadnjih letih zrasla sodobna soseska stanovanjskih stolpnic, ki so ograjene z visokimi ograjami in varnostnimi sistemi. Na reki vznikajo umetni otoki z luksuznimi hišami, ki so od preostalega sveta prav tako ograjeni z visokimi ograjami, na območje pa je mogoče priti samo mimo varnostnika. Znotraj tako varovanega območja lahko otroci prosto tekajo po ulicah, česar si znotraj mesta nihče več ne more privoščiti. Po ulicah Buenos Airesa se lovijo le otroci družin, ki živijo pod milim nebom. In ni jih malo, ki z vrečami nekaj malega lastnine, ki jo premorejo, sedijo na pločnikih mestnih ulic. To so prizori, ki jih v Evropi na srečo redko vidimo.
Te družine si stanovanj v luksuznih soseskah nikoli ne bodo mogle privoščiti. Za kvadratni meter je treba danes odšteti najmanj 10.000 evrov, slišimo. To je toliko kot v Londonu ali v Frankfurtu. Cena, ki je tudi za srednji argentinski razred previsoka. Tudi zato, ker posel z nepremičninami običajno poteka v dolarjih. Kupna moč Argentincev pada tako hitro, da so mnogi s včeraj na danes postali kreditno nesposobni.
A zdi se, kot da so Argentinci navajeni že vsega hudega. »Veste, mi smo en takšen žalosten narod. Če bi bili Francozi, bi že zdavnaj začeli protestirati proti takim razmeram, kot trenutno rumeni jopiči. Tako pa jamramo doma ali pa smo tiho,« je nad neaktivnostjo sodržavljanov razočaran Jože, ki meni, da je v argentinski duši tudi sicer nekaj tragičnega in žalostnega. »Samo poglejte tango. Še ples je tragičen,« pripomni.
Ob nedeljah popoldne živahne stojnice na trgu San Telmo v središču Buenos Airesa počasi zamenjajo plesalci tanga. Dnevne predstave so namenjene turistom, ki sedijo v krogu po tleh in z navdušenjem spremljajo tehnično dovršene korake plesalcev. Nekateri gibi delujejo nezemeljsko in neizvedljivo, usklajenost in trda drža partnerjev pa tudi nam dajeta vtis neke otožnosti in tragike. Ko trg zagrne tema, je šova konec in plesišče zavzamejo domačini s tako imenovano milongo. Šele takrat, se zazdi, uzremo pravi obraz tanga. Mlade in stare, ki usklajeno, vsak na svoj način in v svojem ritmu plešejo tango pod milim nebom.
Ostali so le slavospevi
Jože je eden od potomcev Slovencev, ki so se v Argentino izselili po koncu druge svetovne vojne zaradi ekonomsko-političnih razlogov. O preselitvi v Slovenijo je sicer razmišljal, a nikoli prav zares, tudi zato, ker ima v Argentini vso družino in ker otroci ne govorijo več slovensko. V Buenos Airesu je, kot pravi, danes več kot 30.000 Slovencev in njihovih potomcev. V Slovenijo se jih je od osamosvojitve dalje po podatkih ministrstva za zunanje zadeve iz Argentine vrnilo okoli 300. Trenutno imajo odprtih še 13 vlog v postopku izredne naturalizacije. Jožetovi starši so v Argentini pristali naključno. Najprej so želeli imigrirati v Kanado, a jih tam zaradi težav z dokumenti niso želeli sprejeti. Argentina pa je v času po drugi svetovni vojni imigrante sprejemala z odprtimi rokami. Tako sta novo življenje začela v državi, ki je takrat sodila med najrazvitejše na svetu.
Danes Argentino, kot pravi Jože, prežemata korupcija in kriminal. Ne verjame, da se bo karkoli spremenilo, ne glede na to, kdo bo na oblasti. Prepričan je, da je za to kriva peronistična politika, ki je uvedla subvencije na vseh področjih. Tudi zato, pravi, so se močno razširile revne soseske »villas«, kjer se gradi brez vseh dovoljenj in brez osnovne infrastrukture. »Prosim, ne slikajte,« poreče, ko se peljemo po vpadnici v Buenos Aires, ki vodi mimo ene od večjih tovrstnih revnih četrti. Poslopja so zgrajena brez pravega reda, stanovanja so nametana drugo vrh drugega. Zdi se, kot da bi nekdo poslopja zlepil skupaj in da je le še vprašanje časa, kdaj se bodo spodnja nadstropja zrušila pod težo zgornjih. Argentini gre danes precej slabše kot Sloveniji. Življenjski standard povprečnega Slovenca je približno 1,5-krat višji kot standard povprečnega Argentinca. Bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči v Sloveniji znaša približno 34.000 dolarjev, v Argentini slabih 21.000 dolarjev.
Argentinci z otožnostjo gledajo tudi na Rio de la Plata, reko, v kateri so se še pred 30 leti kopali. Na obalah reke, ki obdaja glavno mesto, so bile urejene plaže. Danes je reka zaradi odplak iz industrije tako zelo onesnažena, da v njej ni mogoče plavati. »Po reki je kvečjemu mogoče hoditi,« je sarkastičen Jože. Proti večeru na obzidju sprehajalne poti ob reki opazimo mnoge ribiče. Jože pravi, da lovijo le za rekreacijo, saj so ribe zaradi močnega onesnaženja neužitne.
Vzdolž obalne poti reke, ki je tako široka, da na drugo stran obale ni mogoče videti, so nanizani kipi slavnih Argentincev. Med njimi je tudi kip slovitega nogometaša Lionela Messija. A od bronastega kipa so ostali le čevlji in žoga. Vandali so kip že dvakrat uničili. Kaj je razlog za uničenje, ni prav jasno. Nekateri vandalizem pripisujejo razjarjenim navijačem, ki Messiju zamerijo, da mu argentinskega nacionalnega moštva ne uspe popeljati do zmage na pomembnejših mednarodnih turnirjih. Uničen Messijev kip je dobra prispodoba za sodobno Argentino: od uspehov države v davni preteklosti so ostali le slavospevi, pa še od teh le posamezni verzi.
