Kot enega od možnih razlogov za Mahmudianovo aretacijo poznavalci omenjajo pismo z obsodbo krvavega nasilja v Iranu v začetku leta, kjer je med podpisniki tudi soscenarist filma Bila je samo nesreča.
Panahi je s svojim najnovejšim filmom Bila je samo nesreča že osvojil zlato palmo na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu in se poteguje tudi za oskarja. Iranski-luksemburški-francoski film je nominiran tako v kategoriji najboljši mednarodni film kot za najboljši izvirni scenarij.
V osredju filma je Eghbal, ki se s svojo soprogo in hčerko ponoči vozi z avtom, ko nenadoma zbije psa. Poiščejo najbližjega avtomehanika, delo opravi Vahid, nekdanji politični zapornik, ki prepozna zvok Eghbalove umetne noge. V zaporu ga je namreč mučil obveščevalni agent s prav takšnim umetnim udom in mu povzročil trajno okvaro ledvice. Vahid zato Eghbala ugrabi in načrtuje, da ga bo živega zakopal. Vendar se v njem pojavi dvom, nikoli ni zares videl njegovega obraza, zato ni prepričan, ali je zares ujel svojega rablja.
Panahi, ki ga je revolucionarno sodišče v Teheranu lani v odsotnosti obsodilo na zaporno kazen, je triler zgradil na lastnih zaporniških izkušnjah in zastavlja kompleksna vprašanja o maščevanju, travmi in odpuščanju, pri tem pa ves čas ohranja smisel za trpki humor.
V Iranu sta konec decembra gospodarska kriza in zelo visoka inflacija sprožili množične proteste v glavnem mestu Teheran, ki so se v začetku leta razširili po večjih iranskih mestih. Iranski režim je odgovoril z nasiljem, v katerem naj bi bilo ubitih več tisoč ljudi.