Monoteistične religije – judaizem, krščanstvo, islam – imajo isti abrahamski izvor in isto politično ambicijo – medsebojno uničenje, zato se smrtno sovražijo od samega nastanka. Antisemitizem je torej konstitutiven in formativen za krščanstvo; ker je vgrajen v evangelije, teologije, doktrine in liturgije, je tudi sestavina religiozno-politične vzgoje kristjanov. Sovraštvo judov in muslimanov do kristjanov, vsaj po mojem mnenju ni nikoli doseglo srditosti antisemitizma.
Načrtno protijudovstvo
Evangeliji, vesela oznanila Boga ljubezni o boljšem življenju po smrti, najbolj grozijo judom. Evangelisti namreč načrtno stopnjujejo sovraštvo do judov tako, da manjšajo krivdo Rimljanov in večajo krivdo judov za umor božjega sina Jezusa Kristusa, ki je bog in človek hkrati. Na vprašanje Poncija Pilata, kaj naj stori z Jezusom, ki zanj ni kriv, vsi judje zahtevajo: »Križan naj bo!« Evangelist pa pretkano doda: »Njegova kri (naj pride) na nas in na naše otroke!« (Mt 27,15-26). S to zlobno napovedjo se judi samoobtožijo, kler, svetopisemski in sodobni, pa z njo upravičuje dve tisočletji pogromov nad judi. Zadnji evangelist, Janez – edini vsaj malo izobražen – je kanoniziral smrtno obsodbo judov tako, da jo je položil v usta Jezusa Kristusa, Gospoda gospodov in Kralja kraljev: »Judje so otroci hudiča« (Jn 8:44).
Up pobožnih, da je politikantski kler podtaknil Jezusu morilske ukaze, je neumnost. Ker je nasilje inherentno monoteizmom, Jezus Kristus, odrešenik človeštva in sveta, če je res živel, ni govoril drugače kot njegov starozavezni oče Jahve. Jahve in Jezus – Oče in Sin v jeziku kristjanov – enako besno uničujeta drugačne. Jahvejev ukaz za uničenje drugačnih »Popolnoma pokončaj Hetejce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce« (5 Mz 20,16-17) Jezus Kristus ponovi takole: »Te moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi jim jaz (in Oče – op. a.) zakraljeval, pa pripeljite sèm in jih pobijte pred menoj« ( Lk 19, 27).
Kler skupaj s teologi vzdržuje izvorno napoved uničenja judov. Še leta 1914 je papež Pij X. učil, da je judovstvo »nadomestila krščanska religija« in mu zato »ni treba priznati nadaljnjega obstoja«. Za svetnika ga je razglasil Pij XII., katerega velika slika upravičeno visi v muzeju holokavsta v Jeruzalemu, saj je med odgovornimi za šoah – biblični umor judov. Kardinal Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI., stisnjenih zob priznava: »Krščanski antisemitizem je do neke stopnje (zame odločilne, op. a.) pripravil tla za to, tega ni mogoče zanikati… To je povod za stalno izpraševanje vesti« (Sol zemlje).
Načrtno protijudovstvo – v evangelijih in komentarjih ga je preveč – hrani katoliški bes (rabies catholica). Sv. Janez Zlatoust ga je izrazil takole: »Bog sovraži jude in jih je vedno sovražil.« Zato moram omeniti tako imenovano Jeruzalemsko Biblijo; nastala je po letu 1945, torej po holokavstu, pri nas je bila prevedena leta 2010. Ta temeljni učni in politični tekst katoliškega klera je civilizacijska sramota. Komentarji k evangelijem, posebno Matejevim, so visoka šola teološkega, religioznega in rasnega antisemitizma. Enovitost jim daje sovraštvu do judov.
Izmoljeni genocid
Klimaks evropskega antisemitizma je nacistični holokavst, ki je v teološko-liturgičnem smislu univerzalno »izmoljeni« genocid. Kristjani, posebno goreči katoliki, so na veliki petek 1500 let po vsem svetu molili za »izdajalske jude«, kar je vzgoja za genocid. Ko Kristus jude imenuje »hudičevi otroci«, kristjani pa za »izdajalce« molijo 1500 let, je pomor samo še stvar téchne, veščine. Po tako temeljiti onto-teološki in politični vzgoji o judih kot poosebljenem zlu so nacisti šoah samo izvedli z bolj ali manj aktivno pomočjo mnogih evropskih držav in Vatikana. Na ravni države samo bolgarski kralj ni predal svojih judov, izročil je one, ki so se k njemu zatekli.
Slovenski kler je bil pred in med vojno histerično antisemitski; škof A. Mahnič je bil za sveto vojno proti judom; za J. E. Kreka so judi prinašali najslabše – socializem, individualizem in liberalizem; Lambret Erlich je grmel proti »judovskemu satanizmu«, ki se hoče polastiti zakladov narodovega bogastva itd. Kolaborantska oblast je jude predajala nacistom. Po vojni so komunisti judom kradli lastnino, porušili sinagogo in bili po sovjetsko antisemiti.
Molitev za izdajalske jude (Oremus pro perfidis Judeis) je kler spreminjal s figo v žepu, vendar je Benedikt XVI. (2007) z dokumentom, ki ima značaj apostolskega pisma – nekakšnega dekreta suverena (motu proprio) – rehabilitiral mašo v latinščini in z njo stari tridentinski obred, ki ga je Drugi vatikanski koncil dal na stran. Katoliki, ki »ne pozabljamo, da so judi ubili našega Boga«, sicer več ne molijo za »izdajalske jude«; vendar pa »vnovič vzpostavljeni tridentinski obred obnavlja molitev za versko spreobrnitev judov«. To pa je za Liso Palmieri iz ameriške judovske skupnosti pri Svetem sedežu »smrt dialoga«. Spreobračanje judov je evangelijska zapoved, nasilna sama po sebi. Papež Frančišek jo ima za nepotrebno, ne (z)more pa je izbrisati.
Sicer pa je moliti za ubijalce krščanskih mučencev – to danes kler nalaga kristjanom, ki ljubijo tudi svoje sovražnike – enako perverzno kot moliti za izdajalske jude.
Svete knjige kot izvor sovražnega govora
Genocid judov je radikalizacija biblijske ideje o kolektivnem grehu in kolektivni krivdi; ideja omogoča zločinsko konstrukcijo argumentov za anihilacijo (izničenje) drugačnih. Perverzni konstruktorji Božjega načrta krivdo Jude Iškarijota prenesejo na cel narod. Kler kolektivno krivdo politično utrjuje; evangelisti namreč krivdo za smrt Kristusa prenašajo z Rimljanov na jude. Celo Dante najbolj globoki del pekla (četrti pas devetega kroga) imenuje Judarija (La Giudecca) in vanj posadi največje grešnike, izdajalce dobrotnikov; Juda Iškarijota, pa Rimljana Kasija in Bruta, ki sta kot republikanca, svobodnjaka sodelovala v umoru tirana Julija Cezarja.
Za mnoge kristjane so še danes »vsi judi umazani, saj so morilci našega Boga«. Juda Iškarijot je hudič, tudi judi so. Jezus pravi: »Kaj vas nisem izbral dvanajst, pa je eden izmed vas hudič.« Govoril pa je o Judi, sinu Simona Iškarijota, ta ga je namreč pozneje izdal (Jn 6,67). Izdajalci so »Satanov delež«, zato je jude treba – iztrebiti za večno. Novi Jeruzalem bo po apokalipsi brez judov in muslimanov; vsi bodo pobiti in za večno pogubljeni; šli bodo skozi prvo smrt (pobiti bodo) in drugo smrt (pogubljeni bodo). Sovraštvo do judov je mogoče prenesti na vse nekristjane.
Kler projekt absolutnega zla – antisemitizem – gradi na teološkem konstruktu: dokler bodo judi, otroci Satana, na Zemlji, se Odrešenik ne bo vrnil. Namreč, judi, ki že dva tisoč let vztrajajo v krivi veri in se nočejo spreobrniti, ovirajo prihod Odrešenika, konec časov, poslednjo sodbo, ki je finalni obračun vernih z nevernimi. »Ko bo zemeljsko življenje judov, hudičevih otrok, končano, bo kmalu prišel Gospod v svoji slavi« (V. Šarov).
Skratka, holokavst, dokončni izbris judov iz knjige življenja, je pogoj za vrnitev Jezusa Kristusa. Zato je, vsaj zame, genocid nad judi rezultat avtodinamike evropskega monoteizma, krščanstva; antijudovstvo ali antisemitizem je samo metoda.
Biblijski, posebno evangelijski jezik zla, groženj, zaničevanja judov in vseh drugačnih je izvor sovražnega govora na zahodu; vsekakor to niso teksti grške in rimske antike. Stara in Nova zaveza ostajata prvi in večni priročnik nasilja, ki se v orkestraciji klera nujno prelevi v nasilno dejanje, če beseda Boga iz ust klera ni dovolj; in ta nikoli ni dovolj!
Svete knjige – Tora, Biblija, Koran – so polne smrtonosnih ukazov, ki so kot besede Boga, pod grožnjo smrti, »nedotakljive«. Kljub temu 300 znanih Francozov v »Manifestu proti antisemitizmu« (21. 4. 2018), ki ga žene islamski radikalizem, zahteva, da islamske »teološke oblasti razglasijo zapovedi Korana, ki zahtevajo smrt in stroge kazni za jude, kristjane in neverne, za zastarele/neveljavne, tako kot je Drugi vatikanski koncil (1962–65) odpravil neskladnosti Biblije o katoliškem antisemitizmu, da se ne bi noben vernik mogel opreti na svete tekste, ko bi storil zločin«.
Dejansko Drugi vatikanski koncil ni ničesar iz Biblije spremenil ali črtal, teologi so samo času primerno razložili »pravi pomen nedotakljivih besed Boga«. Zato nas mora Biblija zanimati kot politreligiozni priročnik oblastne institucije, ki je sprotne interpretacije teksta odločena doseči tudi s silo. Če ateisti zaničujemo religiozno svetost, ki zahteva toliko nasilja do judov, ga kler in klerikalci, v imenu iste svetosti, spodbujajo. Krščanstva brez nasilja ni! Ker kler ne bo izbrisal genocidnih ukazov, smo dolžni vedeti, da jih bo – kot vedno v zgodovini – uresničil, ko bo priložnost. In ta vedno pride.
Kdo naj razlaga Biblijo?
Jud, kristjan, musliman; katolik, pravoslavec, protestant; ateist, teist, agnostik? Ti jo različno razlagajo. Zato je pri razlagi evangeljskih ukazov zla bistveno naslednje; ker je za monoteiste tudi nasilje pot k odrešenju, demokracija razlage ne sme prepuščati kleriškim specialistom – teologom, učiteljem, kurijalnim ali katedralnim klerikom itd. Namreč, za demokracijo je politično sporočilo teh ukazov samo eno: hočejo uničenje drugačnih. Islamski fundamentalisti to dnevno dokazujejo.
Papež in božje uradništvo se ne bosta distancirala od morilskih receptov iz Biblije in jih tudi ne bosta izbrisala, temveč jih bosta, na zahtevo Boga, ki jo sliši samo kler, »oznanjala« in udejanjala, ko bo mogoče. Sicer pa biblijski ukazi delujejo tu in zdaj doma in v svetu; v Evropi, ZDA, Afriki, Aziji, na Bližnjem vzhodu in v Jeruzalemu, mestu največjega nasilja v imenu treh bogov v zgodovini človeštva. Tako kot so zahtevo kardinala Ratzingerja, kasnejšega Benedikta XVI., da naj kristjani poučijo jude o kristološki razlagi Stare zaveze, rabini razumeli kot antisemitizem (julij 2018), so tudi muslimani Benediktov govor na univerzi v Regensburgu (2006) imeli za žalitev, zato so na Bližnjem vzhodu in v Afriki ubili nekaj nun in duhovnikov, zrušili nekaj cerkva itd.
Ni problem bog, ampak kler; na njegovi etiki ni možna družba različnih, ampak samo istih. Demokracija ne razkriva samo kriminala klerikov, ampak tudi ontološki, moralni in politični nesmisel; torej izvorni nihilizem kleriškega krščanstva.
Od Jeruzalema do Manhattna
Nihilizem razumem kot ideje in prakse, ki so proti drugačnim; posledično so proti življenju kot takemu. Potreba po stalnem sovražniku je čisti nihilizem – nekoga sovražimo samo zato, ker je to, kar je, in ne glede na to, kaj počne. Katoliško ustvarjanje vedno novih sovražnikov ni posledica, reakcija na zunanjo grožnjo, ampak so vedno novi sovražniki nujnost klerikalnega krščanstva kot politične/oblastne religije, za katero je bilo življenje juda vedno vredno le malo ali nič. Judi so samo časovno prvi sovražniki, sledijo jim muslimani, heretiki, reformatorji, znanstveniki, razsvetljenci… Danes je sovražnik krščanstva vsa moderna družba, torej svoboda, emancipacija in avtonomija človeka.
Istega izvora sta sovraštvo med judi, muslimani in kristjani ter med njihovimi brezbožnimi otroci, komunisti, fašisti, nacisti. Monoteisti so nihilisti; za njih je življenje vrednota šele, če se podredi njihovi, in ne drugi religiji; življenje juda in muslimana je za kristjana smiselno, če postaneta kristjana, in seveda obratno. Krščanstvo je – enako kot islam in judaizem – politična religija: ustvarja in definira pripadnost skupini in začrta zunanjo mejo (Assmann) – zato da se ločuje, izločuje in uničuje vse, kar vanjo ne sodi.
V tem smislu so antisemitizem, geto, pogromi, rumene zvezde, holokavst nihilistične prakse evropskega monoteizma. Zato je res, kar pravi Elie Wiesel, ki je preživel šoah, da so bili vsi morilci kristjani! In zato so Izraelci in judi upravičeni za holokavst zadržati poseben status med genocidi, saj je rezultat zločinskosti čisto določenih idej – tokrat teologij, doktrin, eksegez in praks krščanstva klerikov. Ista monotestična ideja je morila v Jeruzalemu (1099), Guernici (1937), Auschwitzu (1941), na Golem otoku (1948) in Manhattnu (2001). Krščanski monoteizem – v kleriški, komunistični, fašistični ali nacistični varianti – je ideja, ki v resničnem življenju ustvarja zle posledice, ki nikoli ne minejo – te so tako hude, da jih spomin noče izbrisati. Pa naj gre za zločine inkvizicije in pedofilije klerikov ali pa za zločine Gestapa, Udbe in NKVD.
Antisemitizem v. antikatolicizem
»V Evropi so kristjani najbolj preganjana in diskriminirana verska skupnost. Sliši se nenavadno, a tako je,« ponavlja odstavljeni nadškof dr. Anton Stres. Tudi filozof Gorazd Kocijančič toži: »Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma. Enako krivičen je, enako primitiven, enako zloben, enako demoničen. In predvsem: enako lažen. Se pravi: enako brez izkušnje konkretnih ljudi, posameznikov, ki smo cerkev« (2013).
Vendar je med antisemitizmom in antikatolicizmom bistvena razlika. Antisemitizem je klerikalizem, ki je vedno načrtno produciral neresnična dejstva, torej laži o judih kot morilcih Boga kristjanov, ritualnih morilcih otrok, zastrupljevalcih, lakomnežih itd. Rastoči antikatolicizem pa je posledica razkrivanja resničnih dejstev, to je kaznivih dejanj klera na vseh ravneh in kontinentih ter v vseh časih. Česarkoli se demokracija dotakne v RKC, odkrije velike svinjarije, zločine, goljufije itd. Tu ne gre za verska, ampak za kazniva dejanja. Za državo in družbo so politični problem, saj zadevajo sekularnost (ločitev države in cerkve), pravno državo, versko svobodo, ustavni red.
Antikatolicizem je zato posledica produkcije vednosti, utemeljene na dejstvih, ki so »objektivna« za ateiste, teiste in agnostike; antisemitizem in stres-kocijančiči pa grade svoj raison d'etre na »Resnicah«, ki jih ni zunaj religije, ki sicer izvorno, torej po svoji naravi, producira »Resnice« o judih kot hudičih. Skratka, taki naj razumejo, da mi razumemo, kdo so in kaj hočejo – posebno, da so v imenu svoje vere storili veliko zla drugovernim ali nevernim. Ker so kristjani mnogo manj dobrega storili kot slabega preprečili, v Evropi in v svetu, je krščanstvo tudi najbolj osovražena religija v tako imenovanem tretjem svetu.
RKC se sama lahko samo deformira, ne more pa se reformirati, v to jo mora demokracija/država prisiliti. Prvič zato, ker država nima smisla, če državljanov ne zaščiti pred mafijo, partijo in kurijo; in drugič zato, ker sedanja RKC razdira zahod in demokracijo. Zato smo ateisti in demokrati za reformatorja Frančiška. Ta bo brez podpore zahodnih demokracij boj za počlovečenje klera izgubil, saj večina, tudi slovenskega, klera moli za čimprejšnji konec tega pontifikata.
Vsi smo judje
Kaj lahko torej kler »oznanja« v imenu svobode vere? Nobenega od zločinskih ukazov ne Jahveja ne Jezusa Kristusa, ne Sv. Pavla ne Avguština, ne proti judom in ne proti nekristjanom doma in v svetu; vključno s hujskaško maksimo: »Kri mučencev nas odrešuje!« itd. Tu ni svobode vere. Ničesar od tega kler ne sme oznanjati ne v republiki ne za zidovi, pa vendar to počne!
Za demokracijo je Sveto pismo, »beseda boga«, relevantno: ne gre za to, da kler pisani tekst ustno razlaga tako, kot hoče, ampak gre za nekaj slabšega, in sicer za to, da lahko s tekstom, namerno polnim nasprotujočih si in zato nejasnih konstrukcij o ljubezni, sovraštvu, pomoči, ubijanju, upraviči vsa ravnanja, ki so za demokracijo antisemitizem, zločini, goljufije, laži, spolna izrojenost itd. Skratka, nočem reči, da je ustna razlaga Biblije važnejša od pisane Biblije, ampak da posebej evangeliji izčistijo bistvo monoteizma: stalno nasilje se utemeljuje s stalnim sovražnikom. Namreč, ideja krščanskega miru – nova nebesa, novi Jeruzalem – zahteva smrt vseh njegovih sovražnikov. To niso samo judje, ampak vsi, ki nočemo, da bi nam kler, božje uradništvo, vladal, dokler se Jezus Kristus ne vrne. Za boga kristjanov smo dejansko vsi nekristjani judje.
