Nekdanja nemška kanclerka je za portret več mesecev pozirala v berlinskem studiu, ki so ga uredili prav za to priložnost, poročajo tuje tiskovne agencije in mediji. »Nenavadno je, ko počasi postajaš del zgodovine,« je ob izobešanju portreta dejala za nemški časnik Die Zeit.
Kot zanimivost britanski The Guardian poudarja, da je Merklova delo umetnika Queyrasa plačala sama in ne z davkoplačevalskim denarjem. S tem je zagotovila jasno lastništvo – sliko bo kabinetu predsednika vlade zgolj posodila, a jo lahko kadar koli vzame nazaj, če bi na oblast prišla skrajna desnica.
Nemška političarka je umetniku svetovala, naj o projektu dobro premisli, ob tem pa ga je opozorila, da bo njegovo življenje po nastanku slike drugačno, še poroča The Guardian. Po pisanju nemškega časnika Die Zeit ga je opozorila tudi na to, da mu bodo drugi umetniki morda zamerili portretiranje in da si lahko nakoplje sovraštvo skrajne desnice. Slednja nekdanjo kanclerko dojema kot »agentko pogube«, zato bi na slikarja lahko gledala sumničavo.
Med slikanjem sta se pogovarjala o pomenu portreta in o tem, zakaj je oljna slika primernejša od fotografije. Včasih sta molčala, drugič poslušala klasično glasbo, pri čemer sta skladbe izbirala izmenično. Merklova je umetniku uredila tudi dostop do prostorov nemške vlade, da si je lahko ogledal portrete njenih predhodnikov, od Konrada Adenauerja do Gerharda Schröderja, ki ga je leta 2007 upodobil nemški umetnik Jörg Immendorff. Poleg portreta kanclerke Merkel na stenah manjka le še slika Olafa Scholza, a kot so sporočili iz njegovega urada, ta slikarja še ni izbral.
Odkar se je Merklova leta 2021 umaknila s položaja, se sooča s številnimi očitki. Kritiki ji očitajo predvsem preveliko popustljivost do Rusije ter da je s svojo politiko odprtih vrat med migrantsko krizo v letih 2015 in 2016 povzročila politične nemire in vzpon skrajne desnice, še poroča AFP.
Zgodovina škandalov: ko uradni portreti razburijo javnost
Queyrasovo opozorilo Angeli Merkel, da uradni portreti politikov in vladarjev pogosto sprožijo burne odzive, ima močno zgodovinsko podlago. Sodobna umetnost na področju političnih portretov redko naleti na splošno odobravanje, nekateri primeri pa so v javnosti povzročili pravo ogorčenje.
Prvi uradni portret britanskega kralja Karla III. po kronanju, denimo, je sprožil val zgražanja in posmeha zaradi močne, skoraj agresivne rdeče barve, ki prekriva celotno platno. Kritiki in javnost so sliko hitro označili za »grozečo«, nekateri pa so v njej videli simbole krvi in kolonialne preteklosti, kar je popolnoma zasenčilo monarhovo podobo.
Ko so v Smithsonianu razkrili portret nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame, so konservativni krogi ostro napadli umetnikov slog. Wiley je Obamo posadil pred bujno, skoraj nepregledno steno zelenja in rož. Tradicionalisti so sliki očitali pomanjkanje predsedniške resnosti, medtem ko so jo podporniki hvalili kot moderno osvežitev.